-
ἀγηγέρατο gl. ἀγείρω.
-
ἁγηλατέω, ἀγη- (ἄγος, ἐλαύνω) iz-, preganjam (proklete).
-
ἄγημα, ατος, τό (ἄγω) izbrane čete, telesna straža, težko oboroženi Makedonci.
-
ἄγην = ἄγειν.
-
ἀγηνορίη, ἡ ep. 1. možatost, srčnost, pogum. 2. prevzetnost, trmoglavost.
-
ἀγ-ήνωρ, ορος, ὁ, ἡ (ἄγαν, ἀνήρ) ep. možat, hraber, srčen, smel, ponosen, prevzeten – θυμὸς ἀγήνωρ prevzetnost.
-
ἀ-γήραντος 2 ἀ-γήρατος 2 (γῆρας) 1. kdor se ne stara, nepostarljiv, vedno mlad. 2. neminljiv, neizpremenljiv.
-
ἀ-γήραος 2 ἀ-γήρως 2 ep. = ἀγήραντος.
-
Ἀγησί-λαος, ὁ spartanski kralj.
-
ἀγησί-χορος 2 dor. = ἡγησίχορος (ἡγέομαι) kor vodeč, koru zapovedujoč.
-
ᾱ̔γητήρ dor. = ἡγητήρ.
-
ἀγητός 3 (ἀγάομαι) čudovit, diven, krasen.
-
ἁγιάζω (ἅγιος) očiščujem, posvečujem.
-
ἁγιασμός, ὁ (ἁγιάζω) posvečenje, posvečevanje NT.
-
ἁγίζω (ἅγιος) poet. posvečujem.
-
ἀγῑνέω (= ἄγω) [inf. praes. ἀγινέμεναι, impf. ἠγίνεον, ἀγίνεον; iter. ἀγίνεσκον] vodim, gonim, pripeljujem; med. dam si koga pripeljati.
-
ἅγιος (ᾰ) 3 (ἅγος, τό) 1. posvečen, svet, čist; τὸ ἅγιον svetišče, tempelj; τὰ ἅγια ἁγίων najsvetejše NT. 2. častitljiv.
-
ἁγιότης, ητος, ἡ svetost NT.
-
ἁγιστεύω (ἁγίζω) 1. posvečujem. 2. sem svet; βιοτὰν ἁγιστεύει njegovo življenje je čisto.
-
ἁγιωσύνη, ἡ (ἅγιος) svetost.