-
δύσ-μοιρος 2 poet. (μοῖρα) δύσ-μορος 2 ep. poet. nesrečen, beden, ubožec δύσμοιρ' ὁρᾶν žalosten pogled.
-
δύσ-νιπτος 2 (νίπτω) poet. kar se težko izpere, neizbrisljiv, neodpravljiv.
-
δυσ-νόητος 2 (νοέω) težko razumljiv NT.
-
δύσ-νους 2 (iz δύσ-νοος) nenaklonjen, neprijazen, sovražen, nejevoljen.
-
δύσ-νυμφος 2 (νύμφη) poet. v svojo nesrečo zaročen.
-
δυσ-ξύμβολος 2 (ξυμ-βάλλω) s komer se težko občuje, nestrpen, nespravljiv.
-
δυσ-ξύνετος 2 (ξυν-ίημι) neumeven, nerazumljiv.
-
δύσ-οδμος 2 (ὀσμή) ion. smrdljiv, neprijetnega duha (vonja).
-
δύσ-οδος 2 nehoden, neprehoden.
-
δυσ-οίκητος 2 kjer se ne more stanovati, nepripraven za prebivanje.
-
δύσ-οιστος 2 (οἴσω, φέρω) poet. 1. ki se težko prenaša, neznosen. 2. kar se težko pridobi (doseže).
-
δύσ-ομβρος 2 poet. ki prinaša neprijetno deževje; βέλη neprijetno deževje, ploha.
-
δύσ-οργος 2 (ὀργή) poet. nagle jeze, srdit, togoten.
-
δύσ-ορμος 2 (ὅρμος) kjer se težko pristane, s slabim pristaniščem, nepristopen, odljuden, pust, negostoljuben.
-
δυσ-ούριστος 2 (οὐρίζω) od neugodnih vetrov prinesen ali pripihan νέφος.
-
δυσ-πάλαιστος 2 (παλαίω) poet. nepremagljiv.
-
δυσ-πάρευνος 2 poet. λέκτρον nesrečen zakon.
-
δυσ-πάριτος 2 (παρ-ιέναι) težko prehoden.
-
δυσ-πειθής 2 (πείθομαι) nepokoren, neposlušen, uporen.
-
δύσ-πειστος 2 (πείθω) ki se težko prepriča ali pregovori, δυσπείστως ἔχω sem nepokoren.