-
δυσ-κάθεκτος 2 (κατ-έχω) neukroten, divji.
-
δυσ-κατάπαυστος 2 poet. ki se težko pomiri, nespravljiv, neutolažen.
-
δυσ-κατάπρᾱκτος 2 (κατα-πράσσω) težko izvršljiv.
-
δυσ-κατάστατος 2 (καθ-ίστημι) ki se težko uredi, poravna.
-
δυσ-καταφρόνητος 2 ki se ne sme prezirati, nepreziren, nezaničljiv.
-
δυσ-κατέργαστος 2 (κατ-εργάζομαι) ki se težko doseže, težaven.
-
δυσ-κέλαδος 2 ep. poet. grozno, neprijetno doneč; hudoben, zloben, φάμα slab glas.
-
δυσ-κηδής 2 (κῆδος) ep. poln skrbi, ves v skrbeh, žalosten.
-
δυσ-κῑ́νητος 2 1. težko premakljiv, neokreten, okoren. 2. trden, neuklonljiv, neizprosen.
-
δυσ-κλεής 2 (κλέος) [gen. δυσκλέος, acc. -κλέᾰ] neslaven, brez slave, sramoten, na slabem glasu, razvpit.
-
δυσ-κοινώνητος 2 (κοινωνέω) nedružaben, odljuden, nepriljuden.
-
δύσ-κολος 2 1. zlovoljen, nezadovoljen, čemeren. 2. neprijeten, mučen, težaven, δυσκόλως διάκειμαι, ἔχω zlovoljen (nejevoljen, nezadovoljen) sem.
-
δυσ-κόμιστος 2 (κομίζω) poet. ki se težko prenaša, neznosen.
-
δύσ-κριτος 2 (κρίνω) poet. ki se težko razloči ali odloči, težko razumljiv, zamotan, zmeden.
-
δυσ-λόγιστος 2 (λογίζομαι) poet. neumljiv, nedoumen.
-
δυσ-μαθής 2 (μανθάνω) 1. act. kdor se težko uči, nepodučen. 2. pass. česar se je težko naučiti (razumeti), nedoumen, nepoznaten ἰδεῖν; kar se težko izsledi, τὸ δυσμαθές prihodnost, katere ne moremo poprej spoznati ali razumeti.
-
δύσ-μαχος 2 (μάχομαι) kdor se težko premaga, nepremagljiv; težek.
-
δυσ-μείλικτος 2 ki se težko omeči, ublaži; neizprosen.
-
δυσμενέων pt. ep. δυσ-μενής 2 (μένος) sovražnega mišljenja, sovražen; subst. ὁ sovražnik. – adv. δυσμενῶς ἔχω τινί (πρός τινα) sovražen sem komu.
-
δυσ-μεταχείριστος 2 (μεταχειρίζω) s čimer se je težko baviti, στρατός česar se kdo težko loti, kar kdo težko napade.