-
Θεμιστο-κλῆς, ion. -κλέης, ὁ [gen. έους, ion. -έος, dat. -εῖ, acc. -εα] Neoklov sin, slaven atenski vojskovodja in državnik.
-
θεμιστο-πόλος, ὁ ki izvršuje pravico, sodnik, kralj.
-
Θέογνις, ion. Θεῦγνις, ιδος, ὁ pesnik elegij iz Megare.
-
Θεό-δωρος, ὁ 1. Teleklov sin, umetnik z otoka Sama (okr. 600 pr. Kr.). 2. matematik iz Kirene.
-
θεο-λόγος, ὁ (λέγω) o bogu (božjih stvareh) govoreč, bogoslovec.
-
θεό-μαντις, εως, ὁ od boga navdihnjen vedež ali prerok.
-
θεός, ὁ, ἡ [Et. iz kor. fēs-, lat. feriae, festus ali pa iz dhwesó-s, slov. dehniti, dihati (iz dhus-), duh, duša (iz dhous-). – Obl. voc. NT θεέ, gen. dat. pl. ep. θεόθιν]. 1. bog, božanstvo, boginja, ἡ νερτέρα Perzefona; σὺν θεῷ (θεοῖς) z božjo pomočjo, hvala Bogu, τὰ τῶν θεῶν božja volja, zakon, bogoslužje, žrtve; τὰ πρὸς θεῶν božja volja, τὰ παρὰ θεῶν prorokbe, prorokovanje, τὰ τῶν θεῶν καλῶς ἔχει dolžnostim nasproti bogovom je zadoščeno; τὰ πρὸς τοὺς θεούς = τὰ τῶν θεῶν kar se tiče dolžnosti nasproti bogovom. 2. podoba bogov, hram, svetišče. 3. ep. kot adi. rabljen v comp. θεώτερος = θειότερος (θύραι samo za bogove, ne za ljudi).
-
θεο-σέπτωρ, ορος, ὁ (σέβομαι) poet. častilec bogov.
-
θεραπευτήρ, ῆρος, ὁ θεραπευτής, οῦ, ὁ (θεραπεύω) sluga, služabnik, strežaj, spremljevalec, pomočnik, soborilec.
-
θεράπων, οντος, ὁ [Et. kor. θερα, sor. θρησκεία verski običaj, češčenje] sluga, služabnik, hlapec, strežaj, sobojevnik, tovariš, oproda, οἱ θεράποντες spremstvo; Διός kralji, Ἄρηος oprode, borilci.
-
θερισμός, ὁ (θερίζω) 1. žetev, čas žetve. 2. žito, žitno polje NT.
-
θεριστής, οῦ, ὁ (θερίζω) kosec, žanjec NT.
-
Θερμώδων, οντος, ὁ reka: 1. v Pontu, domovina Amazonk. 2. v Bojotiji.
-
Θερσῑ́της, ου, ὁ najgrši in najpredrznejši Grk pred Trojo.
-
θεσμο-θέτης, ου, ὁ (θεσμός, τίθημι) zakonodajalec; οἱ θεσμοθέται v Atenah šest arhontov, ki so imeli del pravosodja.
-
θεσμός, ὁ (gl. θέσις) 1. ep. mesto, kraj, kamor se kaj postavlja. 2. postava, zakon, običaj, navada, naredba, ukaz, zapoved. 3. ustanova, uredba.
-
Θέσπεια, ἡ ion., Θέσπια ep. Θεσπιαί, αἱ mesto v Bojotiji; preb. Θεσπιεύς, ὁ, adi. Θεσπικός 3.
-
θέσπις, ιος, ὁ, ἡ [Et. θεσ (gl. θεός) + -σπι- (gl. ἐνέπω). – acc. θέσπιν]. ep. poet. = θεσπέσιος 1. od boga navdihnjen, vnet. 2. božanski, diven, silen.
-
θεσπι-ῳδός, ὁ (θέσπις, ἀείδω) poet. prorokujoč, proroški, ὀμθαλὸς γῆς Delfi.
-
Θεσσαλία, ἡ, ion. -ίη, at. Θετταλία dežela v severni Greciji; preb. ὁ Θεσσαλός in Θετταλός, fem. Θεσσαλίς, ίδος; adi. Θεσσαλός (fem. Θεσσαλίς), Θεσσαλικός 3 in Θετταλικός 3; zapadni del na Pindu se je imenoval ion. Θεσσαλιῆτις in Θεσσαλιῶτις γῆ.