Franja

Ἥφαιστος, ὁ ep. poet. 1. Zevsov in Herin sin, bog ognja. 2. poet. = ogenj – Ἡφαιστεῖον (ἱερόν) Hefajstovo svetišče.

ἠχή, ἡ, dor. ἀχά, NT ἦχος, ὁ, ους, τό [Et. kor. wāgh] 1. šum, hrup, zvok, žvenk, glas, krik. 2. govorica, glas.

θαιρός, ὁ [Et. iz θϝαρ-jο-ς, idevr. dhwr̥-jo-s, gl. θύρα] ep. tečaj, stožér (pri vratih).

θᾶκος, ὁ (θάσσω), ion. θῶκος, ep. θόωκος 1. stol, sedež. 2. seja, skupščina, zbor θῶκόνδε v skupščino, k seji.

θαλαμη-πόλος 2 1. (πέλω) ep. kdor oskrbuje spalnice; subst. ἡ sobarica, ὁ evnuh, skopljenec. 2. (πέλομαι) kdor prebiva v spalnici, ženin.

θαλάμιος, ὁ ali θαλαμιός (θάλαμος) veslar na najnižji veslarski klopi triere.

θάλαμος, ὁ (gl. θόλος) 1. ležišče, skrivališče, spalnica, soba, stanovanje; pren. ὁ παγκοίτης (= Had) spalnica za nevesto; Ἀμφιτρίτης θάλαμος (Sredozemsko) morje. 2. ženska soba. 3. majhna soba, zakladnica, shramba za orožje; θάλαμόνδε v sobo.

θαλασσο-κράτωρ, ορος, ὁ θαλαττο-κράτωρ gospodar (vladar) morja.

θαλλός, ὁ (θάλλω), ep. poet. θάλος, ους, τό 1. cvetoča, zelena vejica, mladika, ἐλαίης oljčna mladika, listje, brst. 2. otrok, potomec, zarojenec, sin.

θάμνος, ὁ [Et. od θαμύς gost, gl. θαμά] grm, grmovje.

Θάμυρις, ιδος, ιος, ὁ, Θαμύρᾱς, ου trakijski pevec.

θάνατος, ὁ [Et. iz θϝανατος, kor. dhwen, ugasniti] 1. smrt, umor, smrtna kazen, usmrtitev; pl. način smrti, smrt mnogih; smrtne nevarnosti NT; θάνατον καταγιγνώσκω τινός obsodim koga na smrt, ὑπάγω τινὰ θανάτον zatožim koga na smrt, κρίνομαι θανάτου δίκῃ zatožen sem na življenje in smrt, ἐπὶ θανάτῳ v znak smrtne obsodbe, τὴν ἐπὶ θανάτῳ pot v smrt, κατέδησαν αὐτοὺς τὴν ἐπὶ θανάτῳ(sc. ὁδόν) vklenili so jih za (pot v) smrt; θάνατόνδε v (na) smrt. 2. pers. bog smrti, brat Spanja.

Θαργηλιών, ῶνος, ὁ enajsti atiški mesec (maj – junij).

Θάσος, ἡ otok v Ajgajskem morju; preb. Θάσιος, ὁ.

θαυματο-ποιός 2 (ποιέω) čudodelen; subst. ὁ čudodelnik, čarovnik, glumač.

θεᾱτής, ὁ, ion. θεητής, ep. θηητήρ, ῆρος, ὁ (θεάομαι) gledalec, opazovalec, poslušalec, priča.

θεητής, ὁ gl. θεατής.

θειασμός, ὁ prorokovanje, vraža, praznoverje.

θεῖος¹, ὁ [Et. iz θηιος, kor. dhē, slov. ded; θεία iz θηίᾱ] stric, ujec.

θεμέλιος, ὁ θεμέλιον, ep. θεμείλιον, τό [Et. iz τίθημι (iz novogršk. slov.-hrv. temelj)] temelj, θεμείλιον τίθημι položim temelj, λίθος ogelni, temeljni kamen, temeljni nauki (Kristusovi), τοῦ θεοῦ trdna tla božja NT.