Franja

δικαστικός 3 1. kar se tiče sodnije, sodnijski, λήμματα δικαστικά = δικαστικόν sodnijska plača (s početka 1, pozneje 3 oboli). 2. v pravoznanstvu izveden, pravoveden; ἡ δικαστική pravoznanstvo.

δίκη, ἡ (gl. δείκνυμι) 1. običaj, navada, šega, način, usoda βασιλήων, γερόντων, δμώων; αὕτη δίκη ἐστὶ βροτῶν to je usoda smrtnikov; ἡ γὰρ δίκη, ὁππότε tako se navadno zgodi, kadar; ἱππομαχίας navadni način konjeniškega boja. – acc. δίκην (adv.) po, tako, kakor τινός (lat. instar). 2. pravo, pravica, pravičnost θεῶν, δαιμόνων, μή τι δίκης ἐπιδευές ἔχῃσθα da dobiš vse, do česar imaš pravico, δίκην ἰθύντατα εἰπεῖν najpravičneje soditi, δίκῃ ἀμείβομαι dokažem, potegnem se za svojo pravico; δίκῃ po pravici, s pravico; ἐν δίκῃ, σὺν δίκῃ, κατὰ δίκην po pravici, pravično, po običaju; πρός δίκης po pravici, upravičeno; δίκης ἐς ὀρθόν resnično, πέρα δίκης proti vsej pravici, πρὸς δίκης ἔχει μοί τι imam, kar me opravičuje = razmere me opravičujejo. – Perz. Δίκη boginja pravice. 3. a) pravosodje, pravosodno postopanje, sodba, razsodba, δίκη ἐστί vrši se pravno postopanje, δίκην ψηφίζω κατά τινος sodim koga, πάρειμι ἐν τῇ δίκῃ pridem pred sodišče, πρὸ δίκης pred sodnijsko razsodbo, μέχρι δίκης do sodnijske razsodbe, δίκην οὐκ ἐδίδοσαν niso dovolili (pripustili) sodnijske razsodbe; b) pravda, prepir, tožba, sodnijska obravnava (Pl. Fed. 58 c); δημοσία δίκη državna obtožba (= γραφή), δίκη κλοπῆς tožba radi tatvine, δίκην εἰπεῖν braniti se, zagovarjati se pred sodiščem, εἰς δίκας καθίστημι, ἄγω pozovem pred sodišče ali na odgovor, zatožim, διὰ δίκης εἶμι πατρί prepiram se z očetom, zatožim očeta, δίκη γίγνεται stvar se sodnijsko odloči, pravda se vrši ali odloči, δίκην ὑπέχω podvržem se pravdi (ali kazni, gl. 4), δίκην δίδωμι παρά τινι nastopim pravdno pot, začnem tožbo, podvržem se sodnijski odločbi, δίκην δίδωμι καὶ λαμβάνω pridem pred sodišče kot obtoženec in kot tožnik, δίκην τῶν διαφόρων ἀλλήλοις δίδωμι καὶ δέχομαι pripustim v medsebojnih prepirih sodnijsko odločbo in se ji tudi sam podvržem, δίκην δικάζω gl. δικάζω; τὴν δίκην διακρίνω razsodim. 4. kazen, globa, povračilo, δίκην ἐπιτίθημι naložim kazen, δίκην δίδωμι a) ὑπό τινος trpim kazen, kaznuje me kdo; b) dam zadoščenje, δίκην ἐσχάτην δίδωμι pretrpim najhujšo kazen, τινός za kaj, δίκην τίνω, ἐκτίνω, ἐπιτελέω trpim kazen, kaznuje me kdo, plačam kazen, pokorim se; δίκην λαμβάνω dobim zasluženo kazen, δίκην αἰτέω, αἱρέομαι zahtevam zadoščenje, δίκας αἴρομαι παρά τινος maščujem se nad kom, kaznujem koga, δίκην ὑπέχω dobim zasluženo kazen, podvržem se kazni, τινί dam komu zadoščenje, τὴν δίκην φεύγω skušam kazni uiti (pa tudi izgubim pravdo), δίκην ἔχω α.) imam (dobil sem) zadoščenje; β.) prejmem zasluženo kazen.

δί-κροτος 2 (κροτέω) kar se na obeh straneh tolče, na obeh straneh šumeč ῥόθιοι, κῶπαι dvojna vesla, ναῦς z vesli na obeh straneh, dvoveslača.

δῑνεύω [impf. iter. δινεύεσκον] ion. δῑνέω 1. trans. v krogu vrtim, obračam, sučem, vihtim okrog, gonim, podim v krogu, ὄμμα obračam oči, divje gledam. 2. intr. in pass. vrtim se v krogu, sučem se, krožim ἵπποι, pohajam okrog, rajam, vihram, vejem, hodim, klatim se po.

δι-οικίζω [fut. διοικιῶ] nastanim posamno, naselim na raznih krajih, razdelim τετραχῇ, razkropim; med. naselim se posamno, preselim se.

δι-οίχομαι [gl. οἴχομαι; ion. pf. 3 pl. διοίχηνται] 1. potekam, potekel sem; αἱ ἡμέραι ὑμῖν τοῦ ἀριθμοῦ določeno število dni. 2. bližam se koncu, na koncu sem, ločim se; λιπὼν διοίχεται pri ločitvi (ločivši se) je zapustil, ὁ λόγος διοίχεται govor je končan; σῶμα razpade.

δι-ολισθαίνω izdrknem, zdrknem skozi, izmuznem se, uidem τινά; izpodrknem, izpodrsne se mi.

δι-όμνῡμι (nav. med.) slovesno prisežem, zarotim se, s prisego zagotovim, trdim ὅρκον.

δι-ομολογέω 1. act. priznavam, obetam z inf. 2. med. dogovorim se, sporazumim se, domenim se, določim.

διπλάζω (διπλόος) 1. tr. podvojim. 2. intr. podvojim se, διπλάζον podvojen, dvojnat.

διπλασιόομαι pass. podvojim se.

διπλῇ adv. dvakrat (še enkrat) toliko, εἴρηται na obeh straneh se je dobro povedalo, oba sta dobro povedala.

δι-πλόος 3, skrč. διπλοῦς, ἡ, οῦν, ion. διπλέη, comp. NT διπλότερος dvakrat hujši [Et. lat. duplus, od kor. pel "falten", nem. zwiefaltig; διπλάσιος iz διπλάτιος] 1. a) dvogub, dvojnat, dvojen; διπλῆν παίω še enkrat (drugikrat) udarim, χλαῖνα obleka, ki se da dvakrat ogrniti; b) medsebojen, od obeh strani, διπλῇ χειρί drug od roke drugega; pl. dva, oba. 2. dvoumen, lokav, prekanjen, zvijačen; subst. τὸ διπλοῦν dvojno, dvojina.

Δίρκη, ἡ 1. Ahelojeva hči (vila). 2. po njej se je imenoval studenec pri Tebah; adi. Διρκαῖος 3 tebanski.

δί-στομος 2 (στόμα) 1. z dvema izlivoma, izhodoma; δίστομοι συμβάλλουσι ὁδοί z dveh strani se stekata pota. 2. dvorezen NT.

διφρευτής, οῦ, ὁ poet. ki se na zlatem vozu vozi, voznik.

διφρηλατέω poet. sem voznik, vozim se (po visokem nebu).

διφροφορέομαι pass. ion. dam se nositi v nosilnici.

δίχα [Et. podaljš. δί] 1. adv. a) narazen, v dva dela razdeljeno ali ločeno, na dvoje, vsaksebi, ἠρίθμεον razdelil sem jih na dve krdeli; δίχα πρίω razžagam, δίχα ποιέω ločim, delim, δίχα ἐκ πάντων popolnoma sam, pred vsemi drugimi; b) nesložno, različno, nasprotno, δίχα σῆς γνώμης drugače nego ti misliš; δίχα γίγνομαί τινος ločim se od koga, δίχα αἱ γνῶμαι ἐγίγνοντο mnenja so bila različna. 2. praep. z gen. (nav. zapostavljen) ločen od, daleč od, brez, πόλεως brez zapovedi (ukaza) meščanstva.

διχοστατέω (δίχα, στῆναι) razidem se, ločim se, razprem se s kom πρός τινα.