Franja

νῑ́κη, ἡ, dor. νίκα νῖκος, ους, τό NT 1. zmaga v boju, v tekmi in pred sodiščem. 2. pers. Νίκη, ἡ boginja zmage.

Νῑκίᾱς, ου, ὁ atenski državnik in vojskovodja v pelop. vojni.

Νιόβη, ἡ Tantalova hči, Amfionova žena iz Teb; zaradi svoje prevzetnosti je izgubila vseh 12 otrok in je vsled žalosti okamenela.

νόμιμος 3 (νόμος) 1. običajen, navaden, zakonit, postaven. 2. pravičen, pravicoljuben, pošten, vrl ἄνθρωποι. – subst. τὸ νόμιμον in τὰ νόμιμα običaj, navada, zakoni, zakonite odredbe, dolžnosti, načela.

νυμφεύω in med. poet. 1. oženim se τινά, omožim se τινί, obhajam ženitovanje. 2. nevesta sem, ἔκ τινος sem omožena.

νύσσα, ἡ ep. 1. cilj, konec. 2. koničast steber na obeh koncih dirjališča, kjer so se tekmeci obračali. 3. izhodišče, meja, ograja, od katere so dirjalci odšli in h kateri so se morali vrniti.

νυχθ-ήμερον, τό (νύξ, ἡμέρα) doba 24 ur, noč in dan.

νώνυμ(ν)ος 2 (νη in ὄνομα) ep. neznan, brez slave, neslaven.

νωσάμην in sl. gl. νοέω.

ξενᾱγέω 1. vodim tujce okrog in jim kažem znamenitosti kraja, ἄριστά σοι ἐξενάγηται izborno si vodil; pass. vodijo me kot tujca okrog. 2. načelujem, poveljujem, zapovedujem najemnim četam ξενικοῦ.

ξενίζω, ion. ξεινίζω (ξένος) [fut. ξενίσω, ep. ξεινίσσω, aor. ἐξείνισ(σ)α, pass. ἐξενίσθην] 1. gostoljubno sprejemam tujca ali gostinskega prijatelja, pogostim, ξεινίοις prirejam gostijo; τινὰ ἀναθοῖς (gostoljubno) obdarujem koga; pren. ὃν φοίνιος Ἄρης οὐκ ἐξένισεν katerega ni Ares (z ranami in smrtjo) pogostil, katerega ni Ares umoril; pass. sem pri kom gost, gostoljubno me sprejme kdo, gostujem pri kom. 2. a) presenetim koga, τὸ ξενίζον nekaj novega, čudnega NT; pass. čudim se, strmim; b) sem tuj.

ξένιος 3 in 2, ion. ξείνιος in ξεινήιος 3 (ξένος) gostoljuben τράπεζα, gostinski, Ζεὺς ξένιος zaščitnik gostov in tujcev; subst. τὸ ξένιον, nav. pl. dar gostu, gostinski dar, pogostitev, καλέω ἐπὶ τὰ ξένια vabim na gostijo, ἐπὶ ξείνια παραλαμβάνω τινά sprejmem koga kot gosta.

ξενοδοκέω, ion. ξεινοδοκέω in NT ξενοδοχέω sprejemam, pogostim tujce τινά.

ξένος 3, ep. ion. ξεῖνος [Et. iz ξένϝος, ghs-enwos, ghs-: sor. lat. hostis (prv. pom. tujec), slov. gost, nem. Gast] 1. adi. tuj, inostranski, inozemski, nenavaden, nov, neznan, nevešč τινός, χθών, γαῖα tujina, ἐν ξέναισι χερσί v rokah tujcev; adv. ξένως ἔχω τινός tujec sem, neizkušen sem v čem. 2. subst. ὁ ξένος a) tujec, inostranec, prišlec; b) vojak-najemnik; c) gostinski prijatelj (gost in gostitelj), prijatelj, pobratim; v nagovoru: ὦ ξεῖνε dragi moj. 3. ἡ ξένη a) tujka, inostranka; b) (sc. χώρα) tuja dežela, tujina.

Ξενο-φῶν, ῶντος, ὁ iz Aten, Sokratov učenec, pisatelj in vojskovodja.

ξέω [Et. iz qs-es-, vzporedno qs-en-, gl. ξαίνω. – Obl. aor. ἔξεσε in ξέσσε] stružem, obdelujem, (ob)tešem, gladim, likam.

ξηρός 3, ep. ξερός [Et. lat. serenus iz kseres-no-s] suh, posušen, usehel NT; subst. ἡ ξηρά in τὸ ξηρόν suha zemlja NT; τοῦ ποταμοῦ suha struga reke.

ξίφος, ους, τό (dvorezen in raven) meč.

ὁ, ἡ (dor. ἁ), τό [Et. ὁ iz so, ἡ iz sā; τό lat. is-te, ista, istud, slov. ta, ta, to, nem. der, die, das; at. gen. τοῦ, τῆς itd.; ep. gen. τοῖο, du. gen. dat. τοῖιν, pl. nom. τοί, ταί, gen. fem. τάων, dat. τοῖσι, τῇσι, τῇς; dor. gen. τῶ, τᾶς, dat. fem. τᾷ, acc. τάν; pl. gen. fem. τᾶν, acc. m. τώς] I. pron. demonstr. ta, ta, to, on, ona, ono; 1. a) ὁ μέν … ὁ δέ ta … oni (pa), οἱ μέν … οἱ δέ ti (eni) … oni (drugi) pa, τὰ μέν … τὰ δέ deloma … deloma; b) ὁ δέ ta pa, ἡ δέ ona pa, τοῦ δ' ἔκλυε Φοῖβος Ἀπόλλων slišal ga je pa. 2. a) τὸν καὶ τόν tega in tega, τὸ καὶ τό to in to; b) τοῦ zaradi tega, πρὸ τοῦ nekdaj, svoje dni, ἐκ τοῦ, ep. ἐκ τοῖο od tedaj, odkar; c) τῇ tam, tod, tja, po tej poti τῇ ἵππους ἔχε, tako, na ta način Od. 8, 510; τῇ καὶ τῇ τῆς ὁδοῦ na obeh straneh pota; τῇ μέν … τῇ δέ z ene strani … z druge strani. 3. τῷ zato, zaradi tega, v tem slučaju, potem, nato. 4. τό zato Il. 17, 404. 5. ἐν τοῖς pri sup.: mnogo, nad vse, kar. II. določni spolnik 1. pred samostalniki in lastnimi imeni; pogosto ima pomen: a) oni znani, slavni, omenjeni; Νέστωρ ὁ γέρων znani častitljivi starček; b) zaslužen, potreben, pristojen, običajen, τὰ ἐπιτήδεια λαμβάνω dobim potreben živež; c) = pron. poss. ἐπὶ τὴν ναῦν λαμβάνω vzamem na svojo ladjo, καί μοι δὸς τὴν χεῖρα daj mi svojo roko. 2. spolnik da samostalniško veljavo vsakemu izrazu, pred katerim stoji: a) pred adi., pronom., numer. itd.: ὁ σοφός modrijan, τὸ καλόν lepota, εἰσὶ οἱ λέγοντες so ljudje ki pravijo, τὸ πεζικόν pehota, τὸ ναυτικόν mornarica, τὸ μέλλον bodočnost; b) pred adv. τὰ ἐνθάδε tukajšnje razmere, οἱ νῦν sodobniki, τὰ οἴκοι domače razmere; c) pri gen. ὁ Πολύβου Polibov sin, οἱ ἐκείνου njegovi ljudje, τὸ τοῦ Δημοσθένους slavni Demostenov izrek, τὰ τῶν θεῶν = οἱ θεοί, τὰ τῆς τύχης naredbe usode, τὰ μὲν θεῶν παρέβην zapovedi bogov, τὸ τῶν παίδων kar navadno otroci delajo; d) pri prepoz. izrazih: οἱ ἀμφί (περί) τινος njegovo spremstvo (stranka), οἱ ἐκ τῆς ἀγορᾶς sejmarji, τὰ παρὰ θάλασσαν primorski kraji, τὸ κατ' ἐμὲ z moje strani, kolikor je od mene odvisno; e) pri inf. τὸ νῦν εἶναι za sedaj, διὰ τὸ φιλομαθῆ εἶναι zaradi ukaželjnosti; ἐν τῷ λέγειν v govoru; f) pri celih stavkih: ἐρωτώμενος τὸ Ποδαπὸς εἴη. III. pron. relat. gl. ὅς.

ὀαριστύς, ύος, ἡ ep. ὄαρος, ὁ ep. (ὀαρίζω) 1. zaupno občevanje, kramljanje, razveseljevanje, ljubkovanje. 2. občevanje, šega, način, πολέμου boj za življenje in smrt, προμάχων zbor.