-
ἀ-τάρακτος 2 (ταράσσω) ne vznemirjen, neustrašen, miren, neomahljiv.
-
ἀ-τάρβακτος 2 poet., ἀ-ταρβής 2 ep. poet. ἀ-τάρβητος 2 ep. poet. (ταρβέω) brez strahu, neboječ, neustrašen, nestrašljiv, predrzen, ἀταρβὴς τῆς θέας kdor brez strahu kaj gleda.
-
ἀτάσθαλος 2 ep. ion. prevzeten, hudoben, ohol, zločesten, predrzen, trmast, nepremišljen.
-
ἄ-ταφος 2 (θάπτω) nepokopan.
-
ἄ-τεγκτος 2 (τέγγω) poet. neporošen, brez solz, neganjen, neizprosen, trdosrčen.
-
ἀ-τειρής 2 ep. neugonobljiv, neugnan, neporušen, trpežen χαλκός; čvrst, trden; neumoren φωνή.
-
ἀ-τείχιστος 2 (τειχίζω) brez zidov, nezaprt.
-
ἀ-τέκμαρτος 2 (τεκμαίρομαι) temen, nejasen, negotov, nepreračunljiv. – adv. ἀτεκμάρτως ἔχει ne da se natančno določiti, negotovo je.
-
ἄ-τεκνος 2 (τέκνον) poet. NT brezdeten, brez otrok.
-
ἀ-τέλεστος 2 (τελέω) 1. ep. nedokončan, neizpolnjen, brezuspešen. – adv. ἀτέλεστον brez konca in kraja, brezkončno. 2. neposvečen v kaj, nevešč čemu τινός.
-
ἀ-τελεύτητος 2 (τελευτάω) 1. ep. nedokončan, neizpolnjen. 2. poet. pri komer ni mogoče priti do konca, neizprosen.
-
ἀ-τελής 2 (τέλος) 1. nedokončan, neuresničen, neizvršen, εἰρήνη ἐγένετο ἀτελής mir se ni sklenil, brezuspešen, neopravljen, neskončen. 2. nepopoln νίκη, nedovršen, nezrel, nerazvit, brez vrednosti, prost davkov, brez odbitka, čist (dobiček).
-
ἀ-τενής 2 [Et. iz sm̥ + τένος žila, kita; lat. tenus, oris, zanka] zelo napet, nategnjen, čvrsto se držeč, κισσός trdno se ovijajoč, ἀνήρ stanoviten. – adv. -νές, -νῶς.
-
ἀ-τέραμνος 2 (τείρω) ep. trd, neporušen, pren. neizprosen.
-
ἀ-τερπής 2 ep. ἄ-τερπος 2 (τέρπω) nevesel, neprijeten, žalosten, grozen; ἀτερπέστερος εἰς ἀκρόασιν manj prijeten za poslušanje.
-
ἄ-τεχνος 2 (τέχνη) brez umetnosti, neumeten, preprost. – adv. ἀτεχνῶς naravnost, povsem (kakor); docela, dodobra, vsekako; ἀτέχνως brez umetnosti, preprosto, nespretno.
-
ἄ-τηκτος 2 (τήκω) 1. neraztajan, neskopnel; neraztopljen. 2. ki se ne da raztopiti.
-
ἀ-τημέλητος 2 (τημελέω) negojen, zanemarjen. – adv. ἀτημελήτως ἔχω zanemarjen sem.
-
ἀτῑμαστός 2 poet. zaničevan, preziran, zaničljiv.
-
ἀ-τῑ́μητος 2 1. ne češčen, ne spoštovan, preziran, zaničevan. 2. ne cenjen, δίκη pravda, pri kateri kazni ne določi sodnik, ampak že postava sama.