-
ἀκούω [Et. iz ἀκούσjω; ἀκοή iz ἀκουσᾱ́, ἀκήκοα iz ἀκᾱ́κουσα, nem. hören (got. hausjan); sor. z lat. caveo, sl. čuti (iz qēu-ti), gršk. κοέω pazim. – Obl. fut. ἀκούσομαι, aor. ἤκουσα, pf. ἀκήκοα, plpf. ἠκηκόειν (ἀκηκόειν), pf. pass. ἤκουσμαι, aor. pass. ἠκούσθην, fut. ἀκουσθήσομαι, verb. adi. ἀκουστός]. 1. čujem, slišim, izvem τινός, τί, τινός τι; πατρὸς τεθνηῶτος da je oče umrl; τινὸς λέγοντος čujem (na lastna ušesa) nekoga govoriti, da nekdo govori; z acc. pt. slišim od drugih kot gotovo stvar; če je stvar negotova, stoji acc. c. inf.: τὸν μάντιν εἰπόντα ἤκουσε slišal je, da je vedeževalec rekel; ἀκούομέν σε ὄλβιον εἶναι slišimo, da si srečen; οἱ ἀκούοντες slušatelji, poslušalci. 2. poslušam koga, sem pokoren, uslišim koga, (o sodniku) zaslišujem, pristanem na kaj. 3. zovem se, slôvem, sem na glasu, κακός smatrajo me za hudobneža, εὖ ἀ. sem na dobrem glasu, κακῶς sem na slabem glasu, razvpit sem, očita se mi kaj, ὑπό τινος zasramujejo (psujejo) me, κακῶς πρός τινος moram poslušati od koga žarke besede; ἤκουον κόλακες imenovali so se hinavce, ἤκουον πρῶτοι εἶναι bili so na glasu kot prvi. 4. med. = act. Il. 4. 331. – praes. ima pogosto pomen pf.: slišal sem, vem, razumem NT I. Cor. 14. 2.
-
ἄκρα, ἡ, ion. ἄκρη, ep. ἄκρις ιος, ἡ (ἀκίς) 1. kraj, vrh, nos, rt, greben; κατ' ἄκρης (-ας) z vrha, od zgoraj, do temelja, popolnoma. 2. grad, trdnjava.
-
ἀ-κρᾱ́αντος 2 ep., poet. ἄκραντος 2 (κραιαίνω) nedovršen ἔργον, nestorjen, neresničen (ἄκραντα ἀκούω), neizpolnjiv, brezuspešen, prazen, neuresničen. – neutr. pl. ἄκραντα kot adv. brez uspeha, ὁρμᾶν.
-
Ἀκρᾰ́γᾱς, αντος, ὁ mesto in reka na Siciliji (Agrigentum): preb. ὁ Ἀκραγαντῖνος.
-
ἀκρ-ᾱής 2 (ἄκρος, ἄημι) ep. oster, hud, hladen; (veter) ki ostro brije.
-
Ἀκραιφίη, ἡ mesto v Bojotiji (ob Kopajskem jezeru).
-
ἀκραιφνής 2 nepoškodovan, nepomešan, čist, čvrst, nov.
-
ἄκραντος gl. ἀκράαντος.
-
ἀκρᾰσία, ἀκρᾰ́τεια ἡ (ἀκρατής) nevzdržnost, nezmernost, razuzdanost.
-
ἀ-κρᾰτής 2 (κράτος) 1. brez moči, slab(oten), kdor česa ne obvlada, ὀργῆς kdor ne more svoje jeze krotiti. 2. nevzdržen, nezmeren, razuzdan (τινός v čem). – adv. ἀκρατῶς.
-
ἀκρᾱτοποσία, ἡ, ion. ἀκρητοποσίη pitje čistega (suhega) vina, ἀγὼν ἀκρατοποσίας tekma v pitju.
-
ἀκρατο-πότης, ου, ὁ ion. ἀκρη- kdor pije čisto (nemešano, suho) vino, pivec čistega, nemešanega vina.
-
ἄκρᾱτος 2 (κεράννυμι); ion. ep. ἄκρητος 1. nemešan, čist, pristen, neskaljen, očiščen, brez vode; ὁ ἄκρατος (οἶνος) (NT τὸ ἄκρατον) nemešano (suho) vino, σπονδαί (pitni) dar nemešanega vina. 2. neoslabljen, močan, silen, pristen; νοῦς duh brez telesa, dovršen, popoln, διάρροια ne voden, žolčast izmetek comp. ἀκρατέστερος.
-
ἀ-κράτωρ, ορος (= ἀκρατής) slab, ἑαυτοῦ ki nima sebe v oblasti, nezdržen.
-
ἀκρᾱ́-χολος 2 zelo jezen, naglojezen, togoten.
-
ἀκρεμών, όνος, ὁ (ἄκρος) veja, mladika, odrastek.
-
ἄκρη, ἡ ion. = ἄκρα.
-
ἀκρητο-ποσίη in sl. = ἀκρατοποσία.
-
ἀκρῑ́βεια, ἡ (ἀκριβής) 1. natančnost, točnost, temeljitost, skrbnost, vestnost; δι' ἀκριβείας, πρὸς (εἰς) ἀκρίβειαν = ἀκριβῶς natančno, temeljito, εἰς τὴν ἀ. φιλοσοφέω pečam se (pre)natančno s filozofijo, tiram filozofijo do skrajnosti; τοῦ ναυτικοῦ red, stroga vojaška pokorščina na ladjah. 2. varčnost, pičlost, štedljivost.
-
ἀκρῑβής 2 1. točen, natančen, temeljit, skrben, marljiv; δίαιτα stroga zmernost v jedi in pijači; θώρηξ prav tesen, tesno se prilegajoč oklep; τὸ ἀκριβές = ἀκρίβεια natančnost, strogost, ἐντὸς τοῦ ἀκριβοῦς ne tako strogo kakor zahteva zakon; ἐς τὸ ἀκριβὲς εἰπεῖν natančno povedano = pravzaprav. 2. varčen, skopuški; ἀκριβῶς καὶ μόλις komaj, jedva, toliko da še.