Franja

ὀρθός 3 [Et. iz ϝορθϝός, kor. weredh, rasti, slov. rod, rana (ura) (iz rōd-na), rastem iz orst-, ordh-t-; lat. ar-duus, arbor] 1. pokončen, pokoncu stoječ, navpičen; τρίχες ὀρθαὶ ἔσταν lasje so stopili pokoncu (so se naježili), οὖς ὀρθὸν ἵστημι nastavljam uho, strižem z ušesi, ἐξ ὀμμάτων ὀρθῶν, ὄμμασιν ὀρθοῖς z odprtimi očmi, s smelim pogledom, odkrito. 2. raven, naravnost ὁδός, ὀρθὴν (ὁδόν) naravnost, ravnim potom, δι' ὀρθῆς ravnim potom, srečno. 3. a) nepoškodovan, popoln, srečen, ἐς ὀρθὸν ἵσταμαι sem v srečnih razmerah; b) pravi, resničen λόγος, ἔπος, pravičen; τὸ ὀρθόν, τὰ ὀρθά pravica, resnica; ὀρθῷ λόγῳ v resnici, ἐς ὀρθὸν ἐκφέρω μαντεύματα uresničim, izvršim, δίκης ἐς ὀρθὸν φωνέω resnično. 4. adv. ὀρθῶς = κατὰ τὸ ὀρθόν na pravi način φιλομαθεῖς, prav, primerno, pravično, resnično δικάζω.

ὁρμάω, ion. ὁρμέω (ὁρμή) [fut. ὁρμήσω itd., pass. pf. 3 pl. ion. ὁρμέαται; med. fut. ὁρμήσομαι, aor. ὡρμήθην] I. act. 1. trans. storim, da se kaj premika; a) premikam, poganjam, naganjam, podim, tiram, priganjam τινὰ ἐπί τινα, ἐς πτόλεμον; pass. prignan, primoran sem πρὸς θεῶν, ὑπ' ἔρωτος; ὁρμηθεὶς θεοῦ navdušen (navdahnjen) od boga; b) povzročim, vnamem πόλεμον, ὁδόν nastopam pot, στρατείαν začenjam, povzročim τὰς διόδους πτεροφυεῖν; pass. ὡρμάθη πλαγά udarec ga je zadel; c) pren. preudarjam, premišljam, nameravam. 2. intr. premikam se; a) odrinem, odhitim, odpotujem, odjadram, napotim se; b) planem, hitim, drevim ἐς πατρὸς δόμους, navalim na, zaganjam se, zakadim se μετά τινος, ἐπί τινα, εἰς φυγήν spustim se v beg; c) nameravam, pripravljam se k čemu, hočem, prizadevam si, začenjam, delam na kaj, hrepenim, težim po čem εἰς, ἐπί, πρός τι, τινά in z inf. II. med. (z aor. pass.) 1. a) hitro, (urno) odrinem, odhitim, prodiram, ὁρμηθεὶς πλέω vzdignem se ter plovem, ποιέειν začnem delati; pritiskam, hitim, ἀπό τινος odpotujem, odhajam, ἀπ' ἐλασσόνων ὁρμώμενος z manjšimi sredstvi opremljen; στρατεύεσθαι hitim na, pripravljam se na vojno, ἐς ὁδόν pripravljam se na pot, podvizam se; b) napadam, navalim na koga; c) ἔκ τινος začenjam, izhajam iz izhodišča, pričnem (kje se vojskovati) n. pr. ἐκ Χερρονήσου; d) sledim, izviram, izhajam iz česa τῶν ἐξ ἐκείνης ὡρμημένων; e) ἐκ παίδων εἰς ἥβην prestopam iz deške v moško dobo; λόγος (φάτις) ὥρμηται govorica se je hitro razširila. 2. pripravljam se na kaj, nameravam kaj, želim, hočem z inf.; ὥρμημαί σε διδάξων, hočem ti pokazati, naučil te bom.

ὄρνῡμι, ὀρνύω ep. poet. [Et. kor. er, vzkipeti, vzdigovati se, lat. orior, oriri; ortus, orīgo. – Obl. pr. imper. ὄρνυθι, inf. ὀρνύμεν(αι), fut. ὄρσω, aor. ὦρσα, cj. 1 pl. ὄρσωμεν in ὄρσομεν, inf. ὄρσαι, iter. ὄρσασκε, aor. redupl. ὤρορε; med. ὄρνυμαι, impf. ὠρνύμην, fut. ὀροῦμαι, aor. ὠρόμην, 3 pl. ὄροντο, cj. ὄρηται, opt. ὄροιτο, kor. aor. ὦρτο, imp. ὄρσο, inf. ὄρθαι, pt. ὄρμενος, meš. aor. imp. ὄρσεο, ὄρσευ, pf. act. ὄρωρα, plpf. ὠρώρει in ὀρώρει, pf. med. ὀρώρεται, cj. ὀρώρηται s prez. pom.] I. act. storim, da se kdo vzdigne, poženem, premikam 1. a) za ljudi: priganjam τινά τινι, ἐπί τινι proti komu, poganjam, rečem, da naj vstane ali se dvigne, budim, ἐξ εὐνῆς iz spanja; b) za živali: spodim, prepodim, splašim, iztiram; c) duševno: vznemirjam, dražim, razburjam, zmešam, ganem θυμόν; izpodbujam, vnemam, hrabrim. 2. o stanju in stvareh: povzročujem, napravljam, dvigam θύελλαν, κύματα, νοῦσον, ἔριν. II. med. 1. zganem se, premikam se, kretam se, odhajam, gibljem se, izpreminjam se, preplašim se. 2. dvigam se, vstajam, skočim (planem) kvišku, navalim, planem na koga, hitim, letim ἐς ἔριν; νηῦς plovem. 3. pripravljam se k čemu ἴμεν, εὕδειν, nastajam, vnemam se, izbruhnem, dvigam se νότος, καῦμα, πῦρ, κλέος, ἔρις, πόλεμος, βοή; ἄτη ὀρνυμένα πόλει ki drevi proti mestu; ὄρσο na noge, kvišku, hajdi!

ὅς², ἥ, ὅ pron. rel. [Et. iz jos, jā, jo-d; strslov. i, ja, je, jego, jemu; slov. n-jega, n-jemu itd. – Obl. ion. vedno τό; gen. οὗ, ἧς, ep. ὅο, ὅου, ἕης; ion. τοῦ, τῆς, τοῦ; dat. pl. οἷς, αἷς, ep. οἷσιν, ᾗσι in ᾗς; ion. τοῖς, ταῖς; poleg tega ὅστε, ep. ὅτε, ἥτε, dor. ἅτε; nom. pl. n. ἅτε, acc. pl. fem. τάστε] kateri, katera, katero, ki, koji; posebno pomni: 1. ἔστιν ὅς marsikateri, εἰσὶν οἵ nekateri, οὐδεὶς ὃς οὐχί vsakdo. 2. οὗ kje, kdaj, ἀφ' οὗ, ἐξ οὗ odkar, potemko, ἐν ᾧ dokler, medtemko; εἰς ὅ, μέχρι οὗ dokler (ne), dotedaj, da; ἀνθ' οὗ, δι' ὅ zakaj, čemu; ἐφ' ᾧ pod pogojem, da. 3. včasih ima ὅς tudi drug pomen, in sicer a) finalen z ind. fut. ὅπλα κτῶνται, οἷς ἀμυνοῦνται τοὺς ἀδικοῦντας da bi ž njim odbili; b) kavzalen = ὅτι ker: θαυμαστὸν ποιεῖς, ὃς ἡμῖν οὐδὲν δίδως; c) konsekutiven, zlasti ako stoji v prejšnjem stavku οὕτως, τοσοῦτος itd.: οὐκ ἔστιν οὕτω μῶρος, ὃς θανεῖν ἐρᾷ; d) hipotetičen: βέλτερον ὃς φεύγων προφύγῃ κακὸν ἠὲ ἄλφη; νεμεσσῶμαί γε μὲν οὐδὲν κλαίειν, ὅς κε θάνῃσι; τῷ ἀνδρί, ὃν ἂν ἕλησθε, πείσομαι. 4. Attractio relativi. Oziralni zaimek se sklada v spolu in številu s svojo odnosnico, v sklonu pa se ravna po glagolu stavka, v katerem stoji. Pogosto pa, posebno tedaj, kadar bi stavkovni sklad zahteval pri oziralniku akuzativ, se more tudi v sklonu nasloniti na svojo odnosnico. Ako je odnosnica pron. demonstr., se izpusti. Odnosni samostalnik stopi pogosto v oziralni stavek: τῆς γενεῆς, ἧς Τρωῒ Zεὺς δῶκε; οὐδὲ σύμφωνα, οἷς (= τούτοις, ἅ) τὸ πρῶτον ἔλεγες; ὧν οἱ θεοί σοι ἔδωκαν ἀγαθῶν ἄξιος (= ἄξιος τῶν ἀγαθῶν, ἅ …); ξὺν ᾧπερ εἶχον οἰκετῶν πιστῷ μόνῳ (= σὺν τῷ πιστῷ, ὃν μόνον εἶχον πιστόν). Tuintam se pa obratno nasloni odnosnica na oziralnik: ἀνεῖλεν αὐτῷ θεοῖς οἷς ἔδει θύειν (= θεούς, οἷς ἔδει θύειν).

ὅσ-τις, ἥ-τις, ὅ-τι, ὅτι, ὅ τi ὅττι [at. οὗτινος, ὅτου, ἧστινος, dat. ᾧτινι, ὅτῳ, ᾗτινι, acc. ὅντινα, ἥντινα, ὅτι, pl. οἵτινες, αἵτινες, ἅτινα, ἅττα, gen. ὧντινων, ὅτων, dat. οἷστισι, ὅτοις, acc. οὕστινας, ἅστινας; ep. ὅτις, ἥτις, ὅττι, gen. ὅττεο, ὅττευ, ὅτευ, dat. ὅτεῳ, acc. ὅντινα in ὅτινα; pl. nom. in acc. neutr. ὅτινα, ἅσσα, gen. ὅτεων, dat. ὁτέοισι, acc. ὅτινας; ion. sg. gen. ὅτευ, dat. ὅτεῳ, pl. gen. ὅτεων, dat. ὁτέοισι, fem. ὁτέῃσιν] 1. splošni relativ: kdor(koli), karkoli, vsak ki, vse kar, (takšen) ki; z ind., cj., opt. (tudi opt. + ἄν); v relat. stavkih finalnega pomena tudi z ind. fut. a) včasih = ὅς kdor, kar; posebno πᾶς ὅστις vsak, ki; οὐδεὶς ὅστις nihče, ki; οὐδεὶς ὅστις οὐ vsak; οὐδὲν ὅτι nič, kar; οὐδὲν ὅτι οὐκ vse, ὅστις μή ki morda ne bi, ἔστιν ὅστις marsikateri, οὐκ ἔστιν ὅστις οὐ vsak; b) kakor ὅς izraža tudi α.) vzrok: ker (= quippe qui), πῶς ἐγὼ κακὸς φύσιν, ὅστις ἀντέδρων; β.) posledico (= ὥστε): τίς οὕτως εὐήθης, ὅστις; γ.) namen: ξυνέδρους ἑλέσθαι, οἵτινες ξυμβήσονται; c) pogosto se nanaša na samostalnik v pluralu: ὅστις ἀφικνεῖτο, πάντας; d) pred sup. ἥτις ἀγριωτάτη kar najbolj divja. 2. v indir. vprašanjih: kdo, kaj (neki), kateri, kakšen; acc. neutr. ὅ τι zakaj, čemu. – adv. ἀνθ' ὅτου, καθ' ὅτι iz katerega razloga, zakaj, ἐξ ὅτου odkar.

οὑξ = ὁ ἐξ.

οὔριος 3 in 2 (οὖρος ¹) z ugodnim vetrom, ugoden, srečen, uspešen, ἐξ οὐρίων (ἀνέμων) z ugodnim vetrom.

πούς, ποδός, ὁ [Et. idevr. ped, lat. pes, pedis; nem. Fuß (got. fōtus); sor. slov. pod, Boden, peš, pehota. – Obl. dat. pl. ποσί, ep. ποσσί, πόδεσσι; gen. dat. du. ποδοῖν, ποδοῖιν]. 1. a) noga, kopito, parkelj, krempelj Od. 15, 526; ξύλινος lesena noga, ἐς πόδας ἐκ κεφαλῆς, ἐκ κεφαλῆς ἐς πόδας ἄκρους od nog ali pet do glave; πόδα ἔχω ἔξω κλαυμάτων živim brez nesreče, odnesem zdravo kožo, ἐξ ἑνὸς ποδός na eni sami nogi, ἀφ' ἡσύχου ποδός vsled boječega nastopa (vsled bojazljivosti); v tihi samoti (živeč); b) meton. korak, hod, tek, dirjanje ποσσὶ ἐρίζω, νικῶ, ὡς ποδῶν ἔχει (τάχιστα) kar najhitreje, kakor hitro je mogoče; c) zveze s predlogi: ἐν ποσί pred nogami, blizu, τὰ ἐν ποσί kar pride komu na pot (pred noge), kar je najbližje, znano, navadno; ἐπὶ πόδα ἀναχωρέω, ἄπειμι, ἀνάγω odidem (umaknem se) ritenski, zadenjski (tako, da je obraz obrnjen proti sovražnikom), počasi, korak za korakom; κατὰ πόδα(ς) za petami, tik za, takoj za, hitro; παρὰ πόδα zraven noge, blizu, τὰ παρὰ πόδα bližnje, znano, παραὶ ποσὶ κάππεσε θυμός pogum jim je upadel; πρὸ ποδῶν pred nogami, blizu = πρὸς ποσί. 2. pren. a) spodnji del kake stvari, konec (vrvi), vznožje, podnožje (gore); noga (mize, postelje itd.); b) vrv (privezana na spodnji del jadra), obe spodnji vrvi, s katerima se je napenjalo jadro. 3. mera: črevelj (= ca 30 cm).

πτερόν, τό [Et. iz kor. pet(e), leteti, gl. πέτομαι; slov. pero, nem. Feder (iz féthrō, idevr. petrā), lat. penna iz petna] 1. (letalno) pero, perot(nica), krilo, perje, letalna kožica netopirjev. 2. kar je narejeno iz perja: perjanica (na šlemu). 3. ptičje (pomembno) znamenje (= οἰωνός), polet, vodstvo, πιστὸν ἐξ ὑμῶν πτερόν zanesljivo od vas dano znamenje. 4. a) spodnji, z usnjem obšiti krajci na oklepu; b) krilata puščica, mečevo rezilo.

ῥόθος, ὁ [Et. iz kor. sredh, strslov. strada, vlaga, moča; nem. strudeln (stvn. stredan)] šum, šumenje; krik, vrišč; naval, sila, ἐξ ἑνὸς ῥόθου z enim naskokom.

συν-άπτω A act. I. trans. 1. spenjam, spajam, zvezujem ἄκρα, zavozlam, sklepam κύκλον; στόμα poljubljam, χεῖρα podajam roko, χεῖρε ἐν βρόχοις vklepam. 2. pren. a) združujem, sprijaznim, κηδείαν τινί stopim v sorodstvo s kom, κακά τινι naklanjam, pošiljam komu nesrečo, γάμον sklepam, δύ' ἐξ ἑνὸς κακώ napravljam, ἐς βλάβην zapletam v; b) πόλεμον, μάχην τινί, πρός τινα začenjam bitko (boj), spoprimem se, νεῖκος vnemam, τινάς vzpodbujam na vojsko; c) λόγοισι pogovarjam se, začenjam pogovor, posvetujem se; d) ὄναρ ἐς φίλους nanašam na prijatelje. II. intr. 1. a) dotikam se, mejim na, držim se česa, nahajam se pri kom λύπη; b) spajam se, zedinjam se, bližam se, εἰς χορεύματα družim se v kolu. 2. udarim se s kom, spopadem se s kom. B med. I. 1. zvezujem (spajam) kaj svojega, κῆδος θυγατρός udajam hčer, omožim jo. 2. pt. pf. pass. συνημμένος spojen, združen τινί.

τελέω [fut. τελέσω, τελῶ, aor. ἐτέλεσα, pf. τετέλεκα, pass. pf. τετέλεσμαι, aor. ἐτελέσθην, ep. praes. τελείω, fut. τελέσσω, ion. τελέω, aor. ἐτέλεσσα, τέλεσα; ion. praes. pt. τελεύμενος, ajol. pt. praes. τελέσαις] I. trans. 1. končam, sklenem βίον, ὁδόν, τόπον prepotujem NT, dovršim δρόμον NT. 2. a) iz-, dovršim, storim, izpeljem, uresničim μῦθον, ὅρκια, τὸ ταχθέν izvršim, ἀέθλους prestanem (bijem) boje, izpolnim ὑπόσχεσιν, νόμον; nasitim, ustrežem ἐπιθυμίαν σαρκός NT, ohladim si, potolažim χόλον, κότον; b) doživim ἡλίου τρόχους, βίον, dosežem τελευτὴν του βίου; c) dam, podelim νόστον, na-, pripravim komu kaj κακόν τινι, κακά, λυγρά, pripeljem ἦμαρ; pass. izpolnim se, uresničim se, zgodim se τετελεσμένος izpolnljiv, τετελεσμένον ἐστί more se izpolniti. 3. donašam δῶρα, plačujem χρήματα, φόρους, ἀργύριον, σῖτον dajem (mesto davka) žito, potrošim, porabim τὶ εἴς τι; pos. τελέω εἴς τινας plačujem komu, pripadam komu, spadam kam, εἰς ἀστούς sem meščan, εἰς ἱππέας pripadam vitezom; εἰς γυναῖκας ἐξ ἀνδρός postanem iz moža ženska. 4. posvetim v misterije, τελετάς praznujem (obhajam) misterije; pass. posvetijo me, dam se posvetiti τελετάς. II. intr. 1. (sc. ὁδόν) prehodim, prepotujem; dospem, pridem kam εἰς, πρός τι; pren. πρός τινα dosegam koga, sem komu enak. 2. izpolnim se, uresničim se.

τέμνω [Et. iz tm̥-nō, slov. tnala, strslov. tьną, tęti, razklati, cepiti. – Obl. fut. τεμῶ, τεμοῦμαι, aor. ἔτεμον, ἐτεμόμην, pf. τέτμηκα, pass. pf. τέτμημαι, aor. ἐτμήθην, fut. τμηθήσομαι, fut. 3 τετμήσομαι, adi. verb. τμητός, τμητέος; ep. ion. τάμνω, aor. ἔταμον, τάμον, cj. 3 sg. τάμῃσι, inf. ταμέειν, med. aor. ἐταμόμην; ep. τέμω in τμήγω, pt. aor. 1 τμήξας, aor. 2 act. ἔτμαγον, pass. 3 pl. ἔτμαγεν]. I. act. in pass. režem 1. o zdravniku: režem, izrezujem; pass. pustim, da mi izrežejo rano, τμήμα τέμνομαι urežejo me. 2. razrežem, δίχα razdelim na dva dela, κατά τι razdelim v (na) kaj, τετμημένος ἐξ ἑνὸς δύο iz enega na dva dela razdeljen; pos. a) razrežem, razdelim δέρμα, κρέα, ἰχθῦς, κατὰ μέλη razkosam; b) razsekam, prebodem, ranim χρόα χαλκῷ; c) zakoljem κάπρον Διί (Zevsu na čast); ὅρκια πιστά prisegam (z daritvijo) zvestobo, sklenem trdno zavezo (pogodbo) θάνατόν τοι ὅρκια ἔταμον tebi v smrt sem sklenil zavezo; abs. τάμνω τινί sklenem s kom pogodbo; τομήν povzročim razkol (razpor). 3. odrežem a) σῖτον kosim, žanjem; (po)sekam δένδρεα, δρῦν, ξύλα; z dvojn. acc. ἐρινεὸν τάμνε ὄρπηκας z divje smokve je odsekal mlade vejice; τρίχας, πλόκον itd. strižem; odsekam κεφαλήν, κάρα, τράχηλον; b) izrežem ἱμάντας ἔκ τινος, βέλος ἐκ μηροῦ; τέμενός τινι oddelim, odrežem, nakažem; o rekah: ločim, delim Λιβύην. 4. obrežem, obsekam δούρατα; pren. opustošim χώραν, γῆν, τῆς γῆς opustošim kos zemlje. 5. izkopljem ὀχετούς, napravim ὁδόν, ὁδὸς τετμημένη uglajena pot. 6. (pre)režem (zrak ali vodo), vozim se, peljem se, prepotujem κύματα, θάλασσαν, ὁδόν krenem po poti, τὴν μεσόγαιαν τῆς ὁδοῦ po sredini, μέσον krenem po srednji poti. II. med. 1. (raz)režem, (raz)sekam, koljem zase; orjem (sebi), λίθους obdelujem, lomim. 2. odrežem, posekam zase, ὅρκια sklenem zavezo. 3. ulovim, polovim, odženem si kaj, ἀμφὶ βοῶν ἀγέλας odrežem na obeh straneh, prestrižem, polovim.

τρόπος, ὁ (τρέπω) 1. obrat, okret, mer, smer διώρυχες παντοίους τρόπους ἔχουσιν, πάντα τρόπον na vse strani; pl. udarci usode. 2. način, lastnost; bistvo, značaj, način življenja ali mišljenja, vedenje, navada, običaj, kakovost, posebnost χειμῶνος. – adv. τρόπον λόγχης (na način) kakor sulična ost, τὸν αὐτὸν τρόπον na isti način (= τῷ αὐτῷ τρόπῳ); τίνι τρόπῳ, τίνα τρόπον kako? οὐδενὶ τρόπῳ nikakor ne, na noben način, ἐκ παντὸς τρόπου, παντὶ τρόπῳ na vsak način, (κατὰ) πάντα τρόπον vsekako, τρόπον τινά nekako, v nekem oziru, ἐξ ἑνός γε τρόπου vsaj na en način, μετὰ ὁτουοῦν τρόπου na katerikoli način, οὐκ ἀπὸ τρόπου zelo primerno, πάντας τρόπους na vse mogoče načine, ἀπὸ τρόπου neprimerno, πρὸς τρόπου τινός po njegovem mišljenju (želji, okusu).

τυγχάνω [fut. τεύξομαι, aor. ἔτυχον, pf. τετύχηκα, ep. aor. (ἐ) τύχησα, τύχον, cj. 1 sg. τύχωμι, 3 sg. τύχῃσι, pt. τυχήσας, ion. pf. τέτευχα, plpf. 3 sg. ἐτετεύχεε, NT pf. τέτυχα] 1. a) zadenem (s strelom) τινά, τινός; pren. zadenem, pogodim resnico (zmisel, mnenje), τύχοιμι ἂν εἰπών bi pač prav imenoval, εἰ μή τι καιροῦ τυγχάνω ako ne pogodim resnice (= ako kaj neprimernega rečem); b) naletim, zadenem na kaj, srečam koga, snidem se s kom τινός; c) imam srečo, dosežem svoj namen, posreči se mi, ὅς κε τύχῃ komur se posreči, καὶ ἄγαν εἰ τύχοιμεν celo v najugodnejšem slučaju, οὐκ ἐτύχησεν ἑλίξας ni se mu posrečila vožnja (okrog stebra), χάρις, ἥνπερ τυγχάνων ὑπεσχόμην zahvala, katero sem obljubil, ako se mi to posreči; τυχών komur se je kaj posrečilo, kdor je imel uspeh; τῆς βουλήσεως ugodim želji, ὁ τυχὼν τῆς γνώμης kdor je prodrl s svojim mnenjem; (οἱ δ' ἄλλοι ἐτάξαντο) ὡς ἕκαστοι ἔτυχον kakor je (pač) vsak mogel, ὁπόθεν τύχοιεν odkoder je vsak mogel; d) (slučajno) dosežem, dobim kaj, deležen sem česa νόστου, συγγνώμης; βίης silo mi dela kdo, posili me; τινός τινος dobim kaj od koga, τί τινος, ἐκ, παρά, ὑπό, πρός τινος; ὁποίων τινῶν ἡμῶν ἔτυχον kakšne ljudi (neki) so v nas našli = kako smo se nasproti njim obnašali; ὅτι ἂν τύχωσιν, τοῦτο λέγουσιν kar jim ravno pride na misel, ὅτι ἂν τύχωσιν, τοῦτο πράξουσι kakor ravno pride = popolnoma bodo prepuščeni slepi sreči. 2. intr. a) nahajam se (sem) slučajno kje, μὴ σύ γε κεῖθι τύχοις, ὅτε da ne bi bil slučajno ravno tedaj tam, kadar, εἴπερ τε τύχῃσι μάλα σχεδόν ako je ravno (slučajno) zelo blizu, νῦν δ' ἀγροῖσι τυγχάνει nahaja se ravno sedaj na deželi, ὅπου ἐτύγχανεν ἕκαστος kjer se je ravno vsak nahajal; pf. razprostiram se, raztezam se, ležim πέτρη, πρών; ὁ τυχών katerikoli, katerisibodi, navaden (preprost) človek, majhen δύναμις NT, οἱ τυχόντες navadni ljudje, ljud(stvo); οὐδὲ γὰρ ὧν ἔτυχ' ἦν ni bil navaden človek; pogosto se veže τυγχάνω s part., ki izraža glavno dejanje, dočim se τυγχάνω prevaja z adverbi: slučajno, ravno, morda; n. pr. ἔπος τι τυγχάνει βαλών slučajno (ravno) je izgovoril (prevzetno) besedo, τὰ νοέων τυγχάνω kar ravno mislim, ὁ παῖς ἐτύγχανε καλὸς ὤν naključilo se je, da je bil tisti deček lep; včasih se mora part. dostaviti: τυγχάνει ἔνδον(sc. ὤν) ravno je notri; b) pridem komu v delež, doletim koga πολλά μοι ἔτυχε, σοὶ φόνος ἐξ ἐμέθεν τεύξεται zadela te bo smrt od moje roke; c) nav. impers. slučajno se kaj zgodi, pripeti se, naključi se, primeri se, ἡνίκ' ἂν τύχῃ kadar se ravno naključi, ὅπως ἐτύχομεν kakor se nam je ravno naključilo, kakor smo ravno mogli, ὡς ἔτυχεν kakor je ravno naneslo; ἂν οὕτω τύχῃ če tako nanese, morda, ὁπότε τύχοι včasih, εἰ τύχοι ako se primeri, morebiti, morda, na primer; pt. τυχόν slučajno, morda, morebiti.

τύχη, dor. τύχᾱ, ἡ (τυγχάνω) 1. kar doseže človek po božji naredbi, uspeh, sreča εἰ ἡ τύχη ἐπίσποιτό μοι, θείᾳ τύχῃ, ἐκ θείας τύχης po božji odredbi (volji), σὺν τύχῃ (πρόσφερε) brez skrbi. 2. kar človeka zadene: usoda, slučaj, nezgoda, sreča, nesreča; pl. slučaji (izpremembe) usode, dogodki, τῆς τύχης oj nesreče! preklicano! ἐπὶ τύχῃσι χρηστῇσι ob ugodnih znamenjih, ἀναγκαία τύχη suženjska usoda, sužnost, ἐξ ἀναγκαίας τύχης nasilne smrti (po neizprosni usodi), ἐν τύχῃ γέ τῳ s kako srečno besedo, ἀγαθῇ τύχῃ na srečo, v božjem imenu, ἐν τύχῃ γίγνεταί τινι uspeh je dvomljiv; τύχῃ, κατὰ τύχην, ἀπὸ, ἐκ τύχης slučajno, po naključju, ἐν τυχῃ srečno. 3. ἡ Τύχη boginja sreče.

ὕδωρ, ατος, τό [Et. kor. ud, wed, slov. voda, nem. Wasser (got. watō), lat. unda] 1. voda, vodovje, plovna voda Tuk. 6, 42; πλατὺ ὕδωρ morje; pot, znoj ἐν ὕδατι βρέχομαι; ὕδωρ πίνω pijem vodo, sem trezen (s tem so hoteli označiti pustega človeka); ἐν ὕδατι γράφω (o brezplodnem delu). 2. dež(evnica) = ὕδωρ ἐξ οὐρανοῦ, ὕδωρ (ἐπι)γίγνεται dež gre, dežuje. 3. voda v vodni uri (κλεψύδρα), ἐν τῷ ἐμῷ ὕδατι δειξάτω naj dokaže v meni odmerjenem času. 4. pren. ὕδωρ ζῶν, τῆς ζωῆς živa voda NT.

ὑπ-αρχή, ἡ začetek, ἐξ ὑπαρχῆς od začetka, iznova, zopet.

ὑπερ-δέξιος 2 1. nad desnico (ležeč), više ležeč, τὰ ὑπερδέξια više ležeči kraji, višine, vrhovi, ἐξ ὑπερδεξίου in ἐκ τῶν ὑπερδεξίων iz višin, od zgoraj. 2. močnejši.

ὑπό-γυ(ι)ος 2 (γυῖον) pod rokami, v rokah, pri roki, blizu, ἐξ ὑπογυίου takoj, nenadoma, iznenada.