-
αἰνέω ep. poet. ion. [fut. αἰνέσω, -ομαι; ep. αἰνήσω, aor. ᾔνεσα, ᾔνησα in αἴνεσα, pf. ᾔνεκα, -μαι, aor. pass. ᾐνέθην] 1. hvalim, slavim, poveličujem τινά, τί; odobravam, pritrjujem, sem zadovoljen s čim τί. 2. pravim, obljubljam, svetujem τινί τι.
-
αἴνη, ἡ (αἰνέω) ion. = αἶνος hvala, slava.
-
αἴνημι ajol. = αἰνέω.
-
αἰνητός 3 (αἰνέω) poet. slavljen.
-
Αἰνιᾶνες, ion. -ῆνες, οἱ narod v južno-zapadni Tesaliji; adi. Αἰνιᾱνικός 3.
-
αἴνιγμα, ατος, τό (αἶνος) uganka, zagonetka; ἐν αἰνίγματι temno, nejasno NT.
-
αἰνίζομαι = αἰνέω.
-
αἰνικτός 3 (αἰνίσσομαι) poet. zagoneten, čuden.
-
αἰνίσσομαι, -ττομαι at. [fut. αἰνίξομαι; aor. pass. ᾐνίχθην] govorim nejasno (zagonetno), namigujem, cikam εἰς, πρός τί.
-
αἰνόθεν ep. adv. αἰνόθεν αἰνῶς najhuje, več kot strašno.
-
αἰνό-μορος 2 ep. zelo nesrečen; nesrečnik.
-
αἰνο-παθής 2 (πάσχω) ep. grozno trpeč, mučenik (-ica).
-
αἰνός 3 (αἴνυμαι) ep. ion. poet. strašen, strahovit, grozen, silen, poguben, nesrečen. – adv. αἰνῶς in αἰνά grozno, strašno, zelo; αἰνὰ τεκοῦσα (na nesrečo rodivši) nesrečna mati.
-
αἶνος, ὁ ep. ion. poet. 1. govor, pregovor. 2. (po)hvala, slava.
-
Αἶνος, ἡ mesto v Trakiji; Αἰνόθεν iz Ajnosa.
-
αἴνυμαι d. m. ep. jemljem, prijemam, grabim, odvzemam.
-
αἴξ, γός, ἡ (dat. pl. ep. αἴγεσιν) koza, kozel.
-
ἀΐξασκε gl. ἀΐσσω.
-
Αἰξωνεύς, έως, ὁ prebivalec atiškega okrožja Αἰξωνή; bili so razvpiti kot opravljivci.
-
Αἰολεῖς ion. έες, οἱ eno izmed četvero glavnih grških plemen; adi. Αἰολικός ajolski, Αἰολίς, ίδος, ἡ Ajolija (dežela v Mali Aziji, pa tudi staro ime Tesalije).