-
δυσ-κηδής 2 (κῆδος) ep. poln skrbi, ves v skrbeh, žalosten.
-
δυσ-κῑ́νητος 2 1. težko premakljiv, neokreten, okoren. 2. trden, neuklonljiv, neizprosen.
-
δυσ-κλεής 2 (κλέος) [gen. δυσκλέος, acc. -κλέᾰ] neslaven, brez slave, sramoten, na slabem glasu, razvpit.
-
δύσκλεια, ἡ poet. slab glas, opravljanje, sramota.
-
δυσ-κοινώνητος 2 (κοινωνέω) nedružaben, odljuden, nepriljuden.
-
δυσκολαίνω (δύσ-κολος) sem nezadovoljen, slabe volje, čemeren, τινί radi česa.
-
δυσκολία (δύσ-κολος) 1. čemernost, slabovoljnost, nezadovoljnost. 2. težkoča, težava.
-
δύσ-κολος 2 1. zlovoljen, nezadovoljen, čemeren. 2. neprijeten, mučen, težaven, δυσκόλως διάκειμαι, ἔχω zlovoljen (nejevoljen, nezadovoljen) sem.
-
δυσ-κόμιστος 2 (κομίζω) poet. ki se težko prenaša, neznosen.
-
δυσκρᾱσία, ἡ (κεράννυμι) neugodno vreme, nezdravo podnebje.
-
δύσ-κριτος 2 (κρίνω) poet. ki se težko razloči ali odloči, težko razumljiv, zamotan, zmeden.
-
δυσ-λόγιστος 2 (λογίζομαι) poet. neumljiv, nedoumen.
-
δυσ-μαθής 2 (μανθάνω) 1. act. kdor se težko uči, nepodučen. 2. pass. česar se je težko naučiti (razumeti), nedoumen, nepoznaten ἰδεῖν; kar se težko izsledi, τὸ δυσμαθές prihodnost, katere ne moremo poprej spoznati ali razumeti.
-
δυσμαί, αἱ (δύω) (solnčni) zahod, zapad, večer.
-
δυσμαχέω poet. borim se v svojo nesrečo ali brezuspešno, θεοῖς proti bogovom; ἀνάγκῃ οὐχὶ δυσμαχητέον s silo (potrebo) se ne smemo boriti, ker je to brezuspešno.
-
δύσ-μαχος 2 (μάχομαι) kdor se težko premaga, nepremagljiv; težek.
-
δυσ-μείλικτος 2 ki se težko omeči, ublaži; neizprosen.
-
δυσμεναίνω (δυσ-μενής) sem nejevoljen, sem komu sovražen, jezim se nad kom τινί.
-
δυσμένεια, ἡ (δυσ-μενής) sovražno mišljenje, sovraštvo, mržnja, jeza, ἐν δυσμενείᾳ εἰμί sovraštvo gojim.
-
δυσμενέων pt. ep. δυσ-μενής 2 (μένος) sovražnega mišljenja, sovražen; subst. ὁ sovražnik. – adv. δυσμενῶς ἔχω τινί (πρός τινα) sovražen sem komu.