-
δυσ-ᾱής 2 ep. ki veje nasproti, nasproten, nevaren, silen, neugoden, zoprn.
-
δυσ-άθλιος 2 poet. zelo nesrečen.
-
δυσ-αίων, ωνος, ὁ, ἡ poet. nesrečno živeč, nesrečnik.
-
δυσ-άλγητος 2 poet. brezčuten, brezsrčen, trdosrčen.
-
δυσ-άλωτος 2 (ἁλίσκομαι) kar se da težko ujeti, težko dosegljiv, težko doumljiv, prost τινός.
-
δυσ-άμβατος 2 (= δυσαναβ.) poet. kamor se težko pride, težko dostopen.
-
δυσᾱμερία, ἡ dor. (= δυσημερία) nezgoda, nesreča.
-
δυσ-άμμορος 2 ep. zelo nesrečen.
-
δυσανασχετέω težko prenašam kaj τί, zelo trpim vsled ὑπό, nejevoljen sem čez kaj, jezim se nad ἐπί τινι.
-
δυσ-ανάτρεπτος 2 kar se težko poruši ali prevrne, težko porušen.
-
δυσ-άνεκτος 2 (ἀν-έχομαι) kar se težko prenaša, neznosen.
-
δυσ-άνεμος 2 viharen, buren; neutr. sg. kot adv.
-
δυσ-απάλλακτος 2 (ἀπ-αλλάσσω) poet. kar se težko odvrne, težko odvraten, ὀδύναι trdovraten.
-
δυσ-απότρεπτος 2 (ἀπο-τρέπω) ki se da težko odvrniti od česa.
-
δυσ-άρεστος 2 (ἀρέσκομαι) komur je težko ustreči, komur ni kaj prav, čemeren, nezadovoljen.
-
δυσ-αριστοτόκεια, ἡ (τίκτω) ep. nesrečnega junaka mati.
-
δύσ-αυλος 2 (αὐλίζομαι) kar napravlja bivanje pod milim nebom neprijetno, neugoden, negostoljuben.
-
δυσ-βάστακτος 2 (βαστάζω) ki se težko prenaša, težko prenesen, neprenesljiv NT.
-
δύσ-βᾰτος 2 (βαίνω) težko dostopen, nedostopen, nedohoden, nehoden.
-
δυσβουλία, ἡ poet. nespamet, nepremišljenost.