-
διχθά adv. (δίχα) ep. v dva dela, na dvoje razdeljen, dvojno; διχθὰ δέ μοι κραδίη μέμονε na dve strani mi srce hrepeni = omahujem med dvema sklepoma.
-
διχθάδιος 3 ep. dvojen, dvojnat; n. pl.= adv. na dvoje.
-
διχογνωμονέω (γνώμη) sem različnega mišljenja, sem nesložen.
-
διχό-θεν adv. (δίχα) od dveh strani; pren. iz dveh razlogov.
-
διχοστασία, ion. ίη nesloga, prepir, razpor, razdor NT.
-
διχοστατέω (δίχα, στῆναι) razidem se, ločim se, razprem se s kom πρός τινα.
-
διχοτομέω (δίχα, τέμνω) presekam ali razdelim v dva dela, od-, izločim, grozovito kaznujem NT.
-
διχοῦ, διχῶς adv. = δίχα.
-
δίψα, ἡ žeja.
-
δίψαισι ajol. = διψῶσι.
-
διψάω, ῇς, ῇ itd. (δίψα) 1. sem žejen, žeja me. 2. pren. silno po-, zaželim, koprnim po, τινός in z inf.; NT δικαιοσύνην žejen sem pravice.
-
δίψιος 3 poet. žejen, suh.
-
δίψος, ους, τό žeja.
-
δί-ψῡχος 2 (ψυχή) kdor ima razdeljeno ali razdvojeno srce, dvomeč, neodločen, omahljiv; subst. ὁ omahljivec NT.
-
δίω (gl. δείδω) [aor. ἔδιον, δίε, gl. δίεμαι] ep. 1. prestrašen pobegnem, bežim. 2. bojim se, τινί za koga, μή da ne.
-
διωβελία (ὀβολός) ἡ plačevanje dveh obolov za vstop v gledališče.
-
δίωγμα, ατος, τό (διώκω) 1. zasledovanje, lov. 2. to, kar se lovi, divjačina.
-
διωγμός, ὁ (διώκω) preganjanje, zasledovanje NT.
-
δι-ώδυνος 2 (ὀδύνη) poet. zelo boleč, bolesten.
-
δι-ωθέω (gl. ὠθέω) 1. act. a) sunem ali vtaknem skozi kaj, τὰς χεῖρας διὰ τῆς κόρης vtaknem roke v rokav (da tako pozdravim perz. kralja), predrem; b) razpeham, razrijem, razderem κρημνόν. 2. med. odbijam, odvračam od sebe, potisnem nazaj, odklanjam, zametavam, zaničujem χάριτας, εὔνοιαν, razmetavam, uničujem στρατόν; ὄχλον prerijem se skozi, prederem množico, λόγον hitro končam pogovor.