-
ἀ-θήρευτος 2 (θηρεύω) ne lovljen.
-
ἄ-θρυπτος 2 (θρύπτω) neomehkužen, krepek; εἰς γέλωτα ki ne pozna smeha.
-
ἀθῡμέω (ἄθῡμος) 1. sem malosrčen (preplašen, obupan), izgubljam pogum, obupavam, bojim se, z acc. c. inf. s strahom mislim na kaj, πρός τι nimam poguma za kaj. 2. sem žalosten, nejevoljen, τινί, ἐκεῖνο to me skrbi; οὐκ ἀθυμητέον ne sme se obupati nad.
-
ἄ-θῠτος 2 (θύω) 1. ne žrtvovan. 2. kdor ni žrtvoval.
-
ἄ-ιστος 2 [Et. iz ἄ-Ϝιστος, kor. vid, εἶδον] ep. poet. neviden; οἴχομαι ἀ. izginem brez sledu (= da ni o meni ne duha ne sluha), ἄιστόν τινα ποιῆσαι narediti koga nevidnega, izbrisati sled za kom.
-
αἰσχῡ́νω (αἶσχος) [fut. αἰσχῠνῶ, aor. ᾔσχῡνα, med. αἰσχῠνοῦμαι, aor. pass. ᾐσχύνθην, pf. ᾔσχυμμαι] 1. act. grdim, kazim, sramotim, psujem, onečastim, oskrunim, delam nečast (sramoto). 2. med. = pass. z med. fut. sramujem se, sram me je (τινά pred kom), pridem v sramoto; αἰσχύνομαι λέγων sramujem se, ker (ko) govorim, αἰ. λέγειν sramujem se govoriti, reči (in zato ne povem).
-
ἀκαιρέομαι (ἄκαιρος) ne utegnem, nimam prilike NT.
-
ἀ-κατάψευστος 2 (καταψεύδω) ion. ne izmišljen, nezlagan.
-
ἀκηδέω [aor. ἀκήδεσα] ep. zanemarjam, ne brigam se za, pozabim na (τινός).
-
ἀ-κήλητος 2 (κηλέω) ki se ne da očarati ali premotiti, neupogljiv, nespravljiv.
-
ἀ-κήρυκτος 2 (κηρύττω) 1. od klicarja nenapovedan (πόλεμος), nenaden; πόλεμος ἄσπονδος καὶ ἀκήρυκτος vojna, v kateri se ne sprejme klicar z mirovnimi pogoji; (ἔχθρα) nespraven, neutolažen. 2. ἀκήρυκτος μένει ne da o sebi nobenega glasu. – adv. ἀκηρυκτεί in ἀκηρύκτως brez klicarjevega spremstva, brez glasnika.
-
ἀ-κῑ́νητος 2 (κινέω) 1. nepremaknjen, nepremičen, stanoviten; (τάφος) nedotaknjen, nepoškodovan; βαίνω ἐξ ἀκινήτου ποδός grem ne premaknivši noge = umrjem. 2. česar se ne smemo dotekniti, svet, prepovedan, nedotičen.
-
ἄ-κλαυ(σ)τος 2 (κλαίω) ep. poet. 1. neoplakovan (φίλων od prijateljev). 2. ne jokajoč, brez solz; pren. nekaznovan.
-
ἀ-κλῐνής 2 (κλίνω) ne nagibajoč se v stran, nepremičen, neomahujoč, stanoviten.
-
ἀκμαῖος 3 (ἀκμή) poet. 1. dorastel, cvetoč, čvrst, močen, še ne utrujen; τὸ ἀκμαῖον τοῦ χειμῶνος najhujši del zime, sreda zime. 2. ob pravem času, pravočasno; ὡς ἀκμαῖος ἂν μόλοι.
-
ἀ-κρᾰτής 2 (κράτος) 1. brez moči, slab(oten), kdor česa ne obvlada, ὀργῆς kdor ne more svoje jeze krotiti. 2. nevzdržen, nezmeren, razuzdan (τινός v čem). – adv. ἀκρατῶς.
-
ἄκρᾱτος 2 (κεράννυμι); ion. ep. ἄκρητος 1. nemešan, čist, pristen, neskaljen, očiščen, brez vode; ὁ ἄκρατος (οἶνος) (NT τὸ ἄκρατον) nemešano (suho) vino, σπονδαί (pitni) dar nemešanega vina. 2. neoslabljen, močan, silen, pristen; νοῦς duh brez telesa, dovršen, popoln, διάρροια ne voden, žolčast izmetek comp. ἀκρατέστερος.
-
ἀκρῑβής 2 1. točen, natančen, temeljit, skrben, marljiv; δίαιτα stroga zmernost v jedi in pijači; θώρηξ prav tesen, tesno se prilegajoč oklep; τὸ ἀκριβές = ἀκρίβεια natančnost, strogost, ἐντὸς τοῦ ἀκριβοῦς ne tako strogo kakor zahteva zakon; ἐς τὸ ἀκριβὲς εἰπεῖν natančno povedano = pravzaprav. 2. varčen, skopuški; ἀκριβῶς καὶ μόλις komaj, jedva, toliko da še.
-
ἄκρος 3 (ἀκίς) I. adj. 1. skrajni, vnanji, vrhnji, najvišji, rtast, šiljast; ἄκρῳ Ὀλύμπῳ na najvišjem vrhu Olimpa; ἐπ' ἄκρων ὁδοιπορέω stopam po prstih, šopirim se, ὕδωρ površje vode; ἐπ' ἄκρῳ ῥυμῷ na koncu ojes, ἄκρη πόλις gorenji del mesta, μυελός osrčje; χείρ, πόδες, δάκτυλοι konec roke, prsti; sup. ἀκρότατος prav na vrhu. 2. pozen, νύξ; opolnoči ἄκρας νυκτός. 3. vzvišen, odličen, izvrsten, vrl (μάντις, τοξότης itd.), τὰ πολέμια vrl vojak, ψυχὴν οὐκ ἄκρος ne posebno hraber; ἄκρος γίγνομαι odlikujem se, hrabro se držim. II. subst. τὸ ἄκρον vrh, vršec, glava, rob, površje, nos, rt, breg; skrajno krilo bojnega reda; NT ἀπ' ἄκρου γῆς ἕως ἄκρου οὐρανοῦ od kraja do kraja sveta. – adv. ἄκρον, ἄκρα zgoraj, ἀκρότατον zelo visoko.
-
ἄ-κῡρος 2 (κῦρος, odločitev) 1. neveljaven; ἄκυρον ποιῶ τι razveljavim, odpravim, oslabim, zmanjšam. 2. brez vpliva (moči, ugleda), neznaten, slab, ἄκυρον ποιῶ τινα kratim komu vpliv, ne dajem komu polne oblasti.