δασύ-στερνος 2 (στέρνον) poet. kosmatih prsi.
δατέομαι d. m. (samo prez. in impf.) 1. delim, razdelim, razrežem; μένος Ἄρηος δατέονται so enake srčnosti, bore se z enako hrabrostjo; χθόνα razhodim, razteptam; ἐπισσώτροις s kolesi zdrobim, raztrgam. 2. dodelim (si) kaj, prejmem, uživam.
Δᾶτις, ιδος, ὁ poveljnik Perzijanov pri Maratonu.
Δάτον, τό mesto v Trakiji.
Δαυλίς, ίδος, ἡ mesto v Fokidi; ἡ Δαυλία Davlija, preb. οἱ Δαύλιοι.
Δάφναι, αἱ Πηλούσιαι mesto v spodnjem Egiptu.
δάφνη, ἡ lavor, lavorika.
δαφνη-φόρος 2 (φέρω) ion. ki nosi ali rodi lavorike, z lavorikami zasajen.
δα-φοιν(ε)ός 2 ep. zelo krvav, okrvavljen, s krvjo oškropljen; krvavordeč, rdečerumen.
δαψιλής 2 (δαπάνη) 1. radodaren, zapravljiv, razsipen. 2. o stvareh: obilen, bogat.
-δε enklit. sufiks 1. a) pri imenskih oblikah z acc. na vprašanje kam: ἅλαδε v morje, οἶκόνδε domov, εἰς ἅλαδε v morje, ἀγορήνδε k posvetovanju; b) οἴκαδε domov, Ἀθήναζε v Atene. 2. pri kazalnem zaimku: ὅδε, τοιόσδε, τοσόσδε, τοῖσδεσσι.
δέ [Et. sor. lat. de, slov. do, nem. zu, gršk. še δή, ὅ-δε, -δε] členica, ki stoji navadno na drugem, pogosto tudi na tretjem mestu 1. a) pomenja nasprotje: pa, ali, toda; μὲν … δέ sicer (pač) … toda (ampak), z ene strani … z druge, deloma … deloma; οἱ μὲν … οἱ δέ eni … drugi; dostikrat se μέν ne prestavlja; b) ampak; c) v vprašanjih za τί, τίς, τίπτε (in) vendar. 2. izraža prehod k novemu stavku ali veže posamezne stavke in, nadalje, torej; pogosto se ne prestavlja. 3. veže vzročne stavke: kajti, namreč ἀλλ' ἐμέθεν ξύνες ὦκα, Διὸς δέ τοι ἄγγελός εἰμι. 4. v poreku, zlasti za pogojnim, časovnim in primerjalnim prorekom: tako, vendar, potem, marveč. 5. za parentezami in daljšimi medstavki, ako se začetek stavka ponavlja: torej, kakor rečeno, Prot. 313. a ὃ δὲ περὶ πλείονος τοῦ σώματος ἡγεῖ, τὴν ψυχήν, … περὶ δὲ τοῦτου. 6. v zvezi z drugimi členicami: καὶ … δέ pa tudi, razen tega; οὐδέ … δέ tudi ne; δὲ καί pa tudi (celo); δέ τε, δέ – τε in tudi, pa tudi; δ' αὖ a zopet, nasproti; δέ γε nasproti; δὲ δή a, pa vendar; δ' οὖν vsekakor, εἰ δέ ako pa, razen če.
δέᾰτο [Et. iz δεια-, gl. δῆλος] ep. def. praeter. zdelo se je, da.
δεδάασθαι, δέδαε, δεδάηκα, δεδαώς [Et. δέδαε iz de-dn̥se-t] gl. δᾰ.
δεδαίαται, δέδασται gl. δαίομαι in δατέομαι.
δεδέαται = δέδενται gl. δέω1.
δέδεγμαι gl. δέχομαι, δείκνυμι.