Franja

ἄ-τῑμος 2 (τιμή) 1. a) nespoštovan, preziran, zaničevan, osramočen, brezpraven, pregnan; ὧν ἱκόμην nevreden onega, (ne da bi dobil), po kar sem prišel; z gen.: γερῶν časti oropan; b) o stvareh: nepošten, sramoten, nečasten, ἕδρα ἀτιμοτέρα manj častno mesto; ἀτιμότερός εἰμι sem manj ugleden, padam v vrednosti. 2. ep. necenjen, nekaznovan, brez povračila škode. – adv. ἀτίμως sramotno.

Ἀτιντᾶνες, οἱ narod v vzhodnem Epiru.

Ἄτλας, αντος, ὁ 1. oče Kalipse, bog, ki nosi nebo. 2. gora Atlas v zahodni Afriki; preb. Ἄτλαντες, οἱ, adi. Ἀτλαντικός 3 πόντος Atlantsko morje. 3. pritok Istra.

ἄ-τομος 2 (τέμνω) 1. poet. neobrezan, λειμών nepokošen. 2. nerazdelen, nedeljiv, majhen; NT ἐν ἀτόμῳ v trenutku.

Ἀτραμύτειον, τό primorsko mesto v Miziji.

ἀτρέκεια, ἡ -είη ion. -ηΐη (ἀ-τρεκής) zanesljivost, natančnost, popolna resnica, pravi razvitek kake stvari, ἀ. ἔργου ἐξελέγχω pripovedujem, kako se je v resnici vse godilo.

ἄττα² [Et. lat. atta, oče (v otročjem govoru), got. atta, slov. otec, oče (iz ot-če)] ep. očka.

ἀτύζομαι pass. ep. z aor. ἀτυχθείς in poet. ostrmim, zgrozim se, splašim se, (pre)strašim se vsled česa, sem plah, boječ, omamljen; ἀτυζόμενος πεδίοιο plaho bežeč (dirjajoč) po ravnini, ἀτυζομένη ἀπολέσθαι do smrti preplašena, prestrašena, v smrtnem strahu.

ἀ-τυχέω (ἀ-τυχής) [fut. ἀτυχήσω, pf. ἠτύχηκα] 1. zgrešim, ne dosežem (kar želim) τινός, nisem uslišan, prošnja se mi odbije παρά τινος; οὐκ ἀτυχῶ dobim. 2. nesrečen sem, imam nesrečo, ἔν τινι v čem; κτώμενος ἀτυχέω ne posreči se mi, pridobiti kaj; τὰ ἀτυχηθέντα slab (nesrečen) izid.

αὖ [Et. lat. aut, autem, iz αὖ: gršk. αὖτε, αὖτις, αὖθις, αὐτάρ (iz αὖτε ἄρ)] 1. a) zopet, vnovič, iznova, zopet in zopet, zopet iznova πάλιν αὖ, αὖθις αὖ; b) v prihodnje, prihodnjič, posihmal. 2. tudi, enako, pa, ravno tako. 3. nadalje, potem, nato.

Αὐγείας, ου, ὁ kralj v Elidi; njegove hleve je očistil Heraklej.

Αὔγιλα, τά oaza v Libiji.

αὔθ-αιμος 2 αὐθ-αίμων 2 (αἷμα) poet. istokrven, soroden, v rodu; brat, sestra.

αὐθι-γενής 2 poet., ion. αὐτιγενής na istem mestu rojen, θεός domač, ποταμός ki v deželi sami izvira.

αὖθις, ion. in poet. αὖτις adv. (αὖ) 1. nazaj, zopet, vnovič, iznova. 2. nasproti. 3. a) nadalje, zatem, drugi pot; b) v bodoče, prihodnjič.

Αὐλίς, ίδος, ἡ pristanišče v Bojotiji.

αὐλός, ὁ [Et. prv. pom. votlina; slov. ulj = votlo drevo, panj; uljnjak, prv. pom. votlina v drevesu; ulica; lat. alvus, votlina itd., alveus; gršk. še αὐλών] 1. cev, tul; cev (pri osti, v katero je bilo nasajeno kopjišče), natikača; žleb, tok (zaponke, v katerega se je vtikala njena igla); αἵματος potok krvi. 2. piščal NT.

Αὐλών, ῶνος, ὁ 1. dolina in mesto v Meseniji. 2. mesto v Makedoniji.

αὐλ-ῶπις, ιδος, ἡ (αὐλός, ὤψ) ep. z dolgo cevjo, z dolgim tulom, τρυφάλεια čelada s cevnatim nastavkom, v katerega so vtikali perjanico.

αὐτάρκεια, ἡ kjer je človek sam s seboj zadovoljen, samostalnost, zadovoljnost; πᾶσαν αὐτάρκειαν ἔχω imam vsega v vsem dovolj NT.