-
ἀδιαφθορία, ἡ nepokvarjenost, čistost.
-
ἀ-διάφθορος 2 (διαφθείρω) nepokvarjen; nepodkupen.
-
ἀ-διήγητος 2 (διηγεομαι) nepopisen.
-
ἀδῐκέω (ἄδικος) 1. act. a) abs. krivično ravnam, grešim; b) delam (storim) krivico komu (τινά), razžalim; škodujem; (γῆν) opustošim; ἀδικεῖτε πολέμου ἄρχοντες krivično ravnate, ker začenjate vojsko. 2. pass. (s fut. ἀδικήσομαι), dela (stori, godi) se mi krivica, trpim krivico ali škodo.
-
ἀδίκημα, ατος, τό (άδικέω) krivica, prestopek, žalitev, pregreha, zločin; brezpravna posest, krivično imetje, malovredno sredstvo.
-
ἀδικήω ajol. = άδικέω.
-
ἀδικία, ἡ, ion. -η in ἀδίκιον, τό = ἀδίκημα.
-
ἄ-δῐκος 2 (δίκη) krivičen, nepravičen, nepošten, nezvest, hudoben (περί τινα proti komu); nepravi, nerabljiv (ἵππος); τὰ ἄδικα krivica; ἐκ τοῦ ἀδίκου krivično, nepošteno adv. ἀδίκως krivično, po krivici, po nedolžnem.
-
ἀδινός, ἁδινός 3 ep. 1. številen, obilen, mnogobrojen, μέλισσαι, μυῖαι. 2. gost, čvrst, trden, neprestan, stalen. 3. glasen, milozvok (Σειρῆνες), močan, hud (γόος, δάκρυα); nemiren, na gosto letajoč adv. ἀδινῶς, ἀδινόν, ἀδινά glasno, milo, tožno (κλαίω).
-
ἀ-διόρθωτος 2 (δι-ορθόω) neurejen, nereden.
-
ἅδιστος = ἥδιστος.
-
ἀ-δμής, ῆτος, ὁ, ἡ ἄ-δμητος 3 ep. in poet. (δαμάω), neukročen, neujarmljen, še ne vprežen; pren. neomožen.
-
Ἄδμητος, ὁ tesalski kralj.
-
ἀ-δόκητος 2 (δοκέω) nenaden, nepričakovan, ἀπό τοῦ ἀδοκήτου iznenada; subst. τό nepričakovan dogodek.
-
ἀ-δοκίμαστος 2 (δοκιμάζω) neizkušen, mladoleten.
-
ἀ-δόκιμος 2 neizkušen, nesposoben, popačen, zavržen, malopriden NT.
-
ἀδολεσχέω (ἀδολέσχης) govoričim, brbljam, klepetam.
-
ἀδο-λέσχης, ου, ὁ (ἄδην, λέσχη) blebetač.
-
ἀδολεσχία, ἡ blebetavost, dlakocepljenje, burke, premetenost, filozofska spekulacija.
-
ἄ-δολος 2 1. nezvijačen, nevarljiv, nezahrbten. 2. NT odkritosrčen, pristen, čist adv. ἀδόλως pošteno.