-
ὀσμή, ἡ = ὀδμή (ὄζω) 1. vonj, duh, dišava. 2. pl. smrad.
-
ὄσφρησις, εως, ἡ (ὀσφραίνομαι) duh, vonj, voh.
-
παλαμναῖος 2 in 3 (παλάμη) poet. 1. kdor je koga z lastno roko umoril, morilec, τὸ παλαμναῖον krivda prelite krvi, umor; μὴ παλαμναῖον λάβω da se ne oskrunim (s pogledom na morilca). 2. maščevalec, maščevalni duh.
-
πνεῦμα, ατος, τό (πνέω) 1. a) dih, piš, pihanje; b) zrak, sapa, (za plovbo ugoden) veter, ἀνέμων piš viharjev; pren. πνεῦμα συμφορᾶς povod za zlonosno dejanje; c) vonj; d) zvok, glas, glasbeno orodje. 2. a) dih(ljaj), dihanje, dušek, življenje, duh, duša NT; ὦ θεῖον ὀδμῆς πνεῦμα nebeški vonj pihlja okrog mene; b) duh, hudobni duh, τὸ ἅγιον sveti Duh, angel NT. 3. plamen (ognja).
-
πραπίς, ίδος, ἡ nav. pl. ep. [Et. idevr. qwr̥p-, lat. corpus (iz qwr̥pes-). – dat. pl. πραπίδεσσι] (prečna) mrena; pren. duh, srce, čuvstvo, razum, pamet, misli.
-
πῡ́θων, ωνος, ὁ vedežujoč; subst. vedeževalec, πνεῦμα Pitonov duh, vedeževalen duh NT.
-
φάντασμα, ατος, τό (φαντάζομαι) 1. prikazen, pojav, podoba, slika, predstava. 2. prikazen v sanjah, duh, strah NT.
-
φάσμα, ατος, τό (φαίνω) 1. prikazen, čuden pojav, čuden dogodek, podoba, slika. 2. prikazen v sanjah, duh, pošast, strašilo.
-
φρήν, φρενός, ἡ 1. prečna mrena (med prsmi in trebuhom); prsi. 2. a) duša, duh, zavest, zavednost, pamet, razum, ἐν, μετὰ φρεσὶν τίθεμαι, βάλλομαι preudarjam, premišljujem; b) mišljenje, čut, srce; volja, namen; misel, upanje, τὰ πρῶτα φρενῶν najvišja stopinja spoznanja, δι' ἄκρων φρενῶν z bistroumnostjo.