Franja

πτύσσω [fut. πτύξω, pass. pf. ἔπτυγμαι, aor. ἐπτύχθην, adi. verb. πτυκτός] 1. act. zgibam, zložim, zvijem βιβλίον NT; naberem (denem) v gube, nagubam, χεῖρας ἐπί τινι ovijam okrog koga, objemam z rokami. 2. med. gibim (krivim) se, upognem se ἔγχεα.

πτωσκάζω ep. = πτώσσω; intr. sem v strahu, skrivam se od strahu, trepetam, bežim pred kom ὑπό τινι, kam ὑπό τι, κατά τι.

πυγμαχέω ion. sem rokoborec, borim se s pestmi.

Πῡ́θια, τά pitijske igre, ki so se vršile vsako četrto leto v Delfih.

πῡ́θω [Et. lat. pūs, puteo, putredo, nem. faul (stvn. fūl). – Obl. fut. πύσω, aor. ἔπυσα]. ep. 1. act. storim ali pustim, da kaj (se)gnije ali (s)trohni; σέο ὀστέα πύσει ἄρουρα tvoje kosti bodo trohnele v zemlji. 2. med. (s)trohnim, (se)gnijem.

πυκάζω [fut. πυκάσω, aor. ep. πύκασα, pf. pass. πεπύκασμαι, aor. pass. ἐπυκάσθην] ep. ion. poet. 1. zgostim, stisnem, dobro zaprem (hišo). 2. tesno zakrivam, pokrivam, zagrinjam, skrivam, odevam, zavijam, πυκασθείς na debelo zavit v volno. 3. oblagam, okujem χρυσῷ. 4. φρένας τινί objamem, obidem, prevzamem. 5. intr. zavijam se, ogrinjam se.

πυκταλίζω, πυκτεύω borim se (s pestjo) NT, sem rokoborec.

πυνθάνομαι [fut. πεύσομαι, aor. ἐπυθόμην, pf. πέπυσμαι, ep. aor. 3 pl. πυθοίατο, 3 sg. redupl. πεπύθοιτο, pf. 2 sg. πέπυσσαι, ion. aor. imp. πύθευ, πυθεῦ] 1. povprašujem, poizvedujem, vprašujem, τί, τινά, τινός, ὑπέρ, περί τινος po kom (čem), τὶ διὰ τινος s pomočjo česa; pri kom τινός, παρά τινος. 2. izvem, za-, doznam, slišim, zapazim; pogosto s perf. pomenom = izvedel sem, vem; veže se: a) z acc. osebe ali stvari: ἐπύθοντο μετὰ Τρώεσσιν Ἄρηα opazili so, da je Ares s Trojanci, κτύπον, κέλαδον; b) s ὅτι: τὸν ἐπιόντα πυνθάνεαι, ὅτι Πέρσης ἀνὴρ μέλλει; c) z acc. part.: εἰ πυθοίατο συλῶντα τἀμά ko bi slišale, kako si plenil, kar je mojega, τὸν Κῦρον προσελαύνοντα da se Kir približuje, πυθόμην ταύτην ὁδὸν ὁρμαίνοντα da je namerjal to pot; d) z acc. c. inf. πλοῖα προσπλεῖν; e) z gen. osebe ali stvari, o kateri kaj slišimo: πατρός o očetu, Αἴαντος, μάχης, tudi z gen. part. οὔπω πυθέσθην Πατρόκλοιο θανόντος da je Patrokel umrl; περί τινος, περὶ τῶν ὀφίων; f) z gen. osebe, od katere kaj slišimo: οὐ γὰρ ἂν πύθοιό μου nikdar ne boš slišal od mene; namesto gen. stoji tudi παρά τινος, παρὰ πυρσῶν po ognjenih znamenjih, ἔκ τινος gen. part. stoji, ako se kaj izve neposredno, acc. part., ako izvemo kaj posredno (od drugih) kot gotovo; acc. c. inf. pa, ako izvemo kot (negotovo) vest.

πῦρ, πῠρός, τό [Et. nem. Feuer (stvn. fūir) od kor. pū, čistiti, sor. lat. purus. – Obl. pl. metapl. τὰ πυρά]. 1. ogenj (na ognjišču, na straži, žrtveniku, grmadi), ogenj bliska in plamenic, ἐν πυρὶ γίγνομαι pridem v ogenj, zgorim, εἰς πῦρ ἅλλομαι postavim se predrzno v največjo nevarnost, οἱ πῦρ πνείοντες (iz nozdrvi) ogenj bljujoči, τὰ πυρά stražni ognji. 2. ognjeno znamenje, plamenica, blisk, strela. 3. ognjeni žar, luč (Plut. Per.), žerjavica, požar.

πυρόω 1. act. a) zapalim, se-, zažigam, pustošim z ognjem, (raz)vnemam; b) čistim z ognjem. 2. pass. gorim, zgorim, razvnamem se, razsrdim se NT.

πυρράζω (πυρρός) žarim se οὐρανός NT.

πυρφόρος 2 (φέρω) 1. ki nosi ogenj, ki vihti plamenico; subst. ognjenosec, bakljonosec; pri Spartancih svečenik, ki je nosil darilni ogenj pred vojsko, μηδὲ πυρφόρον περιγενέσθαι niti ognjenosec se ni rešil (v zaznamovanje popolnega poraza). 2. ki ogenj meče ali vihti; a) o osebah: Ζεύς ki meče strele, Καπανεύς ki vihti plamenico, πυρφόρος θεός bog, ki prinaša mrzlico in pogubo; b) o stvareh: βέλος ognjena puščica, αἴγλαι baklje, plamenice.

πωλέομαι d. m. [Et. prv. pom. gibati se, sor. πολέω in πέλομαι. – Obl. ep. 2 sg. πωλέ' (= πωλέεαι), impf. iter. πωλέσκετο; ion. praes. πωλεῦμαι, pt. πωλεύμενος, impf. πωλεύμην] zahajam kam, pogosto prihajam kam εἴς τι, ἐπί τι, μετ' ἄλλους občujem s kom.

ῥαδινός 3 in 2 [Et. iz kor. wrād, vzdigovati se, rasti; lat. radix, īcis, rāmus (iz wrād-mo-s), radius; nem. Wurz, Wurzel, Gewürz, würzen; gršk. ῥίζα iz ϝριδjα, wredja, lesb. βρίσδα] 1. šibek, vitek, nežen. 2. gibčen, gibljiv, hiter, uren.

ῥᾳθῡμέω (ῥᾴθυμος) sem lahkomiseln, živim lahkomiselno (brezskrbno, malomarno, udobno), zabavam se.

ῥᾱΐζω [inf. aor. ῥᾱῖσαι] spočijem se od truda, odpočijem se, okrevam, popravim se.

ῥαίω [fut. ῥαίσω, aor. pass. ἐρραίσθην, ep. inf. fut. ῥαισέμεναι] 1. act. razbijem, zdrobim, νῆα potopim ladjo; treščim, (vržem) ob tla; uničim, grdo ravnam s kom. 2. pass. razbijem se, starem se ναῦς, ῥαιομένου ko se mi je ladja razbila; potopim se, razpršim se, brizgnem ἐγκέφαλος; pren. mučim (trudim) se Sof.

ῥέζω [Et. iz ϝρέγjω, gl. ἔργον. – Obl. impf. ἔρεζον, ῥέζον, iter. ῥέζεσκον, fut. ῥέξω, aor. ἔρ(ρ)εξα, ῥέξα, cj. 1 pl. ῥέ-ξομεν, aor. p. pt. ῥεχθέν]. ep. poet. vršim 1. a) činim, delam, tvorim, narejam, izvršujem, τινά prizadevam komu kaj, κακόν (κακῶς) τινα grdo ravnam s kom, trpinčim, εὖ τινα, ἀγαθά τινα storim komu kaj dobrega, izkazujem dobrote, ῥεχθέν kar je narejeno (storjeno), kar se je zgodilo; b) koristim, pomagam νόος. 2. darujem, žrtvujem, opravljam, prinašam daritve ἱερά, τινός zaradi česa.

ῥέπω [Et. iz ϝρέπω, kor. werp, gl. ῥάπτω. – Obl. fut. ῥέψω, aor. ἔρρεψα, ep. impf. ῥέπον]. 1. nagibam se, spuščam se, padam (o tehtnični skledici), odločujem, dobivam premoč, zmagujem ταῦτα ῥέψειν ἔμελλε, αἴσιμον ἦμάρ τινος njegova usoda se je odločila. 2. nagibam se kam, obračam se, zadenem koga ἐπὶ τι, φιλεῖ γὰρ τοῦτο μὴ ταύτῃ ῥέπειν to se navadno ne odloči tako, σαφῶς τοῦτ' ἔστι τοὔργον εἰς ἐμὲ ῥέπον jasno je, da bodo mene (ob)dolžili umora.

ῥεῦμα, ατος, τό (ῥέω) 1. a) tek, tok, val(ovi), potok, reka, veletok, vodovje; b) izbruh ognjenika, potok lave, struga; c) krvavenje. 2. (valeča se) množica, sila, στρατοῦ silna vojska.