Franja

πρυμνήσια, τά vrvi, s katerimi se je privezala krma ladje na kopno.

πρυτανεία, ἡ, ion. πρυτανηΐη (πρυτανεύω) služba (dostojanstvo) pritana, predsedstvo v zboru, vrhovno poveljništvo, ki se je vsak dan menjavalo.

πρυτανεῖον, τό, ion. πρυτανήιον 1. pritanej, mestna hiša, kjer so se zbirali in zborovali pritani; posvečena je bila Hestiji. V eni dvorani (θόλος) te zgradbe so se pogoščevali pritani in zaslužni državljani na državne stroške. 2. središče, ognjišče (države).

πρυτανεύω (πρύτανις) sem pritan, predsedujem v zboru, stojim na čelu česa, vodim, vladam, upravljam; pass. dam se voditi od koga παρά τινος.

Πρωτεύς, έως, ὁ pomorski bog, ki je znal prorokovati in se izpreminjati v razne stvari.

πρωτο-τόκος 2 ep. ki prvikrat rodi; o kravi: ki se prvikrat oteli (prvikrat stori).

πταίω [Et. iz kor. peta, valiti se, sor. πέτομαι. – Obl. fut. πταίσω, aor. ἔπταισα, pf. ἔπταικα]. 1. zadenem ob kaj, trčim, spotaknem se πρός τι. 2. a) grešim, pregrešim se; b) omahnem, zabredem v nesrečo ἔν τινι NT; sem nesrečen, poražen sem, podležem, περὶ Μαρδονίῳ v boju z Mardonijem.

πτερόω (πτερόν) 1. act. dajem peroti (krila); o ladjah: opremim z vesli in jadri, pripravljam za vožnjo. 2. pass. dobivam perje, zgódim se.

πτήσσω [Et. iz πτᾱκ-jω, sor. πτάξ, πτωχός. – Obl. fut. πτήξω, aor. ἔπτηξα, pf. intr. ἔπτηχα, ep. pt. πεπτηώς, ῶτος, fem. πεπτηυῖα]. πτώσσω ep. ion. poet. 1. trans. (pre)plašim, strašim, pripravljam v strah, potarem, pobijem. 2. intr. plašno se potuhnem, boječe počenem, skrivam se pred kom (vsled strahu), plašno bežim, prestrašim se, tresem se, bojim se, plašim se, srce se mi krči (strahu); πεπτηώς k tlom se tiščeč, čepeč, prihuljen; πτώσσω κατὰ δῆμον hodim okoli kot berač.

πτοέω, πτοιέω ep. ion. [pf. ἐπτόημαι] 1. act. a) (pre)plašim, strašim, pripravljam v strah; b) očaram. 2. pass. a) prestrašim se, plašim se, bojim se; b) strastno sem razburjen, sem nemiren, hlepim, drhtim po čem εἰς, ἐπί τι; τὸ πτοηθέν blaznost.

πτῡ́ρω plašim, strašim; pass. plašim se, bojim se τί; dam se ostrašiti NT.

πτύσσω [fut. πτύξω, pass. pf. ἔπτυγμαι, aor. ἐπτύχθην, adi. verb. πτυκτός] 1. act. zgibam, zložim, zvijem βιβλίον NT; naberem (denem) v gube, nagubam, χεῖρας ἐπί τινι ovijam okrog koga, objemam z rokami. 2. med. gibim (krivim) se, upognem se ἔγχεα.

πτωσκάζω ep. = πτώσσω; intr. sem v strahu, skrivam se od strahu, trepetam, bežim pred kom ὑπό τινι, kam ὑπό τι, κατά τι.

πυγμαχέω ion. sem rokoborec, borim se s pestmi.

Πῡ́θια, τά pitijske igre, ki so se vršile vsako četrto leto v Delfih.

πῡ́θω [Et. lat. pūs, puteo, putredo, nem. faul (stvn. fūl). – Obl. fut. πύσω, aor. ἔπυσα]. ep. 1. act. storim ali pustim, da kaj (se)gnije ali (s)trohni; σέο ὀστέα πύσει ἄρουρα tvoje kosti bodo trohnele v zemlji. 2. med. (s)trohnim, (se)gnijem.

πυκάζω [fut. πυκάσω, aor. ep. πύκασα, pf. pass. πεπύκασμαι, aor. pass. ἐπυκάσθην] ep. ion. poet. 1. zgostim, stisnem, dobro zaprem (hišo). 2. tesno zakrivam, pokrivam, zagrinjam, skrivam, odevam, zavijam, πυκασθείς na debelo zavit v volno. 3. oblagam, okujem χρυσῷ. 4. φρένας τινί objamem, obidem, prevzamem. 5. intr. zavijam se, ogrinjam se.

πυκταλίζω, πυκτεύω borim se (s pestjo) NT, sem rokoborec.

πυνθάνομαι [fut. πεύσομαι, aor. ἐπυθόμην, pf. πέπυσμαι, ep. aor. 3 pl. πυθοίατο, 3 sg. redupl. πεπύθοιτο, pf. 2 sg. πέπυσσαι, ion. aor. imp. πύθευ, πυθεῦ] 1. povprašujem, poizvedujem, vprašujem, τί, τινά, τινός, ὑπέρ, περί τινος po kom (čem), τὶ διὰ τινος s pomočjo česa; pri kom τινός, παρά τινος. 2. izvem, za-, doznam, slišim, zapazim; pogosto s perf. pomenom = izvedel sem, vem; veže se: a) z acc. osebe ali stvari: ἐπύθοντο μετὰ Τρώεσσιν Ἄρηα opazili so, da je Ares s Trojanci, κτύπον, κέλαδον; b) s ὅτι: τὸν ἐπιόντα πυνθάνεαι, ὅτι Πέρσης ἀνὴρ μέλλει; c) z acc. part.: εἰ πυθοίατο συλῶντα τἀμά ko bi slišale, kako si plenil, kar je mojega, τὸν Κῦρον προσελαύνοντα da se Kir približuje, πυθόμην ταύτην ὁδὸν ὁρμαίνοντα da je namerjal to pot; d) z acc. c. inf. πλοῖα προσπλεῖν; e) z gen. osebe ali stvari, o kateri kaj slišimo: πατρός o očetu, Αἴαντος, μάχης, tudi z gen. part. οὔπω πυθέσθην Πατρόκλοιο θανόντος da je Patrokel umrl; περί τινος, περὶ τῶν ὀφίων; f) z gen. osebe, od katere kaj slišimo: οὐ γὰρ ἂν πύθοιό μου nikdar ne boš slišal od mene; namesto gen. stoji tudi παρά τινος, παρὰ πυρσῶν po ognjenih znamenjih, ἔκ τινος gen. part. stoji, ako se kaj izve neposredno, acc. part., ako izvemo kaj posredno (od drugih) kot gotovo; acc. c. inf. pa, ako izvemo kot (negotovo) vest.

πῦρ, πῠρός, τό [Et. nem. Feuer (stvn. fūir) od kor. pū, čistiti, sor. lat. purus. – Obl. pl. metapl. τὰ πυρά]. 1. ogenj (na ognjišču, na straži, žrtveniku, grmadi), ogenj bliska in plamenic, ἐν πυρὶ γίγνομαι pridem v ogenj, zgorim, εἰς πῦρ ἅλλομαι postavim se predrzno v največjo nevarnost, οἱ πῦρ πνείοντες (iz nozdrvi) ogenj bljujoči, τὰ πυρά stražni ognji. 2. ognjeno znamenje, plamenica, blisk, strela. 3. ognjeni žar, luč (Plut. Per.), žerjavica, požar.