Franja

ὁρμή, ἡ [Et. iz kor. ser, teči] 1. a) napad, naskok, naval, pritisk, udarec, sila, moč, ἐς ὁρμὴν ἔγκεος ἐλθεῖν približati se za lučaj kopja; b) odhod, pohod, podjetje, začetek, vojna. 2. nagon, trud, prizadeva, naklep, namera, želja, hrepenenje, strast, marljivost, καθ' ὁρμήν vneto, marljivo, μιᾷ ὁρμῇ in ἀπὸ μιᾶς ὁρμῆς v enem navalu, istočasno, obenem, enodušno, z isto gorečnostjo.

ὁρμιά, ἡ vrvica, odičnica.

ὀρνῑθοτροφία, ἡ (τρέφω) kokošarstvo.

ὄρνις, ιθος, ὁ, ἡ [Et. slov. or-el, orla, nem. Aar (stvn. aro), Adler (iz edler Aar). – Obl. acc. sg. ion. ὄρνιθα, at. ὄρνιν, ep. dat. pl. ὀρνίθεσσι, acc. pl. ὄρνις, ὄρνεις]. 1. ptica. 2. petelin, kokoš (κερσαῖος), pišče; pl. ptice, perutnina. 3. ki pomeni usodo, usodna ptica, znamenje. 4. ptičji semenj.

ὀροφή, ἡ ὄροφος, ὁ (ἐρέφω) streha, strop; škarnice, lémezi.

ὀρρωδία, ἡ, ion. ἀρρωδίη strah, plahost, bojazen, ἐν ὀρρωδίᾳ ἔχω τι bojim se česa; z μή.

ὀρσο-θύρη, ἡ ep. stranska vrata, ki so vodila črez ozek hodnik v vežo.

Ὀρτυγία, ἡ 1. bajen otok; adi. Ὀρτύγιος 3. 2. Artemidin priimek.

ὀρφανία, ἡ (ὀρφανός) osirotenje, sirotstvo.

ὀρφανικός 3 ὀρφανός 3 [Et. lat. orbus, orbatus, nem. Erbe, strslov. rab, hlapec (= od tod slov. rabiti)] 1. osirotel, brez starišev, ἦμαρ dan osirotenja, usoda sirote; subst. ὁ, ἡ sirota. 2. oropan, brez česa.

ὄρφνη, ἡ poet. tema, mrak.

ὀρχηθμός, ὁ ep., ὄρχημα, ατος, τό poet. ὄρχησις, εως, ἡ, ὀρχηστύς, ύος, ἡ ep. (ὀρχέομαι) ples, plesanje, kolo, igra.

ὀρχήστρα, ἡ (ὀρχέομαι) plesišče, pos. v gledališču: polukrožen prostor pred odrom; orkester.

ὀρχηστρίς, ίδος, ἡ plesalka.

ὀρχηστύς, ἡ gl. ὀρχηθμός.

Ὀρχομενός, ὁ, ἡ 1. mesto v severni Arkadiji. 2. v Bojotiji; preb. Ὀρχομένιος, ὀ.

ὅς¹, ἥ, ὅ pron. dem. ep. (= οὗτος) ta, ta, to; oni, ona, ono; v tem pomenu samo pri Homeru; pozneje le v naslednjih zvezah: a) ὃς μὲν … ὃς δέ ta … oni; b) καὶ ὅς in ta (on); c) ἦ δ' ὅς on pa je rekel, ὃς δή on pa; d) ὃς καὶ ὅς ta in oni.

ὅς², ἥ, ὅ pron. rel. [Et. iz jos, jā, jo-d; strslov. i, ja, je, jego, jemu; slov. n-jega, n-jemu itd. – Obl. ion. vedno τό; gen. οὗ, ἧς, ep. ὅο, ὅου, ἕης; ion. τοῦ, τῆς, τοῦ; dat. pl. οἷς, αἷς, ep. οἷσιν, ᾗσι in ᾗς; ion. τοῖς, ταῖς; poleg tega ὅστε, ep. ὅτε, ἥτε, dor. ἅτε; nom. pl. n. ἅτε, acc. pl. fem. τάστε] kateri, katera, katero, ki, koji; posebno pomni: 1. ἔστιν ὅς marsikateri, εἰσὶν οἵ nekateri, οὐδεὶς ὃς οὐχί vsakdo. 2. οὗ kje, kdaj, ἀφ' οὗ, ἐξ οὗ odkar, potemko, ἐν ᾧ dokler, medtemko; εἰς ὅ, μέχρι οὗ dokler (ne), dotedaj, da; ἀνθ' οὗ, δι' ὅ zakaj, čemu; ἐφ' ᾧ pod pogojem, da. 3. včasih ima ὅς tudi drug pomen, in sicer a) finalen z ind. fut. ὅπλα κτῶνται, οἷς ἀμυνοῦνται τοὺς ἀδικοῦντας da bi ž njim odbili; b) kavzalen = ὅτι ker: θαυμαστὸν ποιεῖς, ὃς ἡμῖν οὐδὲν δίδως; c) konsekutiven, zlasti ako stoji v prejšnjem stavku οὕτως, τοσοῦτος itd.: οὐκ ἔστιν οὕτω μῶρος, ὃς θανεῖν ἐρᾷ; d) hipotetičen: βέλτερον ὃς φεύγων προφύγῃ κακὸν ἠὲ ἄλφη; νεμεσσῶμαί γε μὲν οὐδὲν κλαίειν, ὅς κε θάνῃσι; τῷ ἀνδρί, ὃν ἂν ἕλησθε, πείσομαι. 4. Attractio relativi. Oziralni zaimek se sklada v spolu in številu s svojo odnosnico, v sklonu pa se ravna po glagolu stavka, v katerem stoji. Pogosto pa, posebno tedaj, kadar bi stavkovni sklad zahteval pri oziralniku akuzativ, se more tudi v sklonu nasloniti na svojo odnosnico. Ako je odnosnica pron. demonstr., se izpusti. Odnosni samostalnik stopi pogosto v oziralni stavek: τῆς γενεῆς, ἧς Τρωῒ Zεὺς δῶκε; οὐδὲ σύμφωνα, οἷς (= τούτοις, ἅ) τὸ πρῶτον ἔλεγες; ὧν οἱ θεοί σοι ἔδωκαν ἀγαθῶν ἄξιος (= ἄξιος τῶν ἀγαθῶν, ἅ …); ξὺν ᾧπερ εἶχον οἰκετῶν πιστῷ μόνῳ (= σὺν τῷ πιστῷ, ὃν μόνον εἶχον πιστόν). Tuintam se pa obratno nasloni odnosnica na oziralnik: ἀνεῖλεν αὐτῷ θεοῖς οἷς ἔδει θύειν (= θεούς, οἷς ἔδει θύειν).

ὅς³, ἥ, ὅν ep. poet. ion. pron. possess. 3 osebe (gl. ἕ; = suus) [ep. gen. οἷο, dat. fem. ᾗφι, ἧφι; ep. vzpor. obl. ἑός, ἑή, ἑόν, gen. ἑοῖο, dat. pl. ἑοῖσι, ἑῇσιν] lasten, svoj, njegov, njen.

ὁσία, ἡ, ion. -ίη 1. božje ali naravno pravo, sveta postava, pobožna navada, sveta dolžnost, οὐχ ὁσίη greh je, ne sme se, ὁσία ἐστί dovoljeno je. 2. pers. ἡ Ὁσία božja pravica.