νῶροψ, οπος, ὁ, ἡ (vedno v zvezi s χαλκός) svetel, blesteč.
νωχελίη, ἡ ep. nemarnost, lenoba, počasnost.
Ξανθίππη, ἡ Sokratova žena.
Ξάνθος, ὁ 1. reka pri Troji (Skamander). 2. v Likiji. 3. ἡ mesto v Likiji. 4. ὁ Ahilejev konj.
ξενηλασία, ἡ (ἐλαύνω) izgon (izgnanje) tujcev, ξενηλασίαν ποιῶ izganjam tujce.
ξένισις, εως, ἡ (ξενίζω) prijazna pogostitev, ξενίσεις ποιοῦμαί τινος pogostim koga.
ξένος 3, ep. ion. ξεῖνος [Et. iz ξένϝος, ghs-enwos, ghs-: sor. lat. hostis (prv. pom. tujec), slov. gost, nem. Gast] 1. adi. tuj, inostranski, inozemski, nenavaden, nov, neznan, nevešč τινός, χθών, γαῖα tujina, ἐν ξέναισι χερσί v rokah tujcev; adv. ξένως ἔχω τινός tujec sem, neizkušen sem v čem. 2. subst. ὁ ξένος a) tujec, inostranec, prišlec; b) vojak-najemnik; c) gostinski prijatelj (gost in gostitelj), prijatelj, pobratim; v nagovoru: ὦ ξεῖνε dragi moj. 3. ἡ ξένη a) tujka, inostranka; b) (sc. χώρα) tuja dežela, tujina.
ξενό-στασις, εως, ἡ (ἵστημι) poet. gostilnica, prenočišče za tujce.
ξενοσύνη, ἡ, ep. ion. ξεινοσύνη (ξένος) = ξενία.
ξηρός 3, ep. ξερός [Et. lat. serenus iz kseres-no-s] suh, posušen, usehel NT; subst. ἡ ξηρά in τὸ ξηρόν suha zemlja NT; τοῦ ποταμοῦ suha struga reke.
ξηρότης, ητος, ἡ suša, suhota νεῶν.
ξιφουλκία, ἡ izdiranje (potegovanje) meča.
ξυήλη, ἡ (ξύω) 1. strugalo, nož za struganje. 2. kratek zakrivljen (srpast) meč (Lakedajmoncev).
ξύλ-οχος, ἡ [Et. iz ξυλο-λόχος, gl. λέχος, λόχος] ep. šuma, les, gošča, grmovje, ἐν ξυλόχῳ λέοντος v levovem brlogu.
ξύλωσις, εως, ἡ (ξυλόω) lesenina, ogredje (lesovje).
ξυστίς, ίδος, ἡ (ξύω) dolga obleka z vlečko.
ὁ, ἡ (dor. ἁ), τό [Et. ὁ iz so, ἡ iz sā; τό lat. is-te, ista, istud, slov. ta, ta, to, nem. der, die, das; at. gen. τοῦ, τῆς itd.; ep. gen. τοῖο, du. gen. dat. τοῖιν, pl. nom. τοί, ταί, gen. fem. τάων, dat. τοῖσι, τῇσι, τῇς; dor. gen. τῶ, τᾶς, dat. fem. τᾷ, acc. τάν; pl. gen. fem. τᾶν, acc. m. τώς] I. pron. demonstr. ta, ta, to, on, ona, ono; 1. a) ὁ μέν … ὁ δέ ta … oni (pa), οἱ μέν … οἱ δέ ti (eni) … oni (drugi) pa, τὰ μέν … τὰ δέ deloma … deloma; b) ὁ δέ ta pa, ἡ δέ ona pa, τοῦ δ' ἔκλυε Φοῖβος Ἀπόλλων slišal ga je pa. 2. a) τὸν καὶ τόν tega in tega, τὸ καὶ τό to in to; b) τοῦ zaradi tega, πρὸ τοῦ nekdaj, svoje dni, ἐκ τοῦ, ep. ἐκ τοῖο od tedaj, odkar; c) τῇ tam, tod, tja, po tej poti τῇ ἵππους ἔχε, tako, na ta način Od. 8, 510; τῇ καὶ τῇ τῆς ὁδοῦ na obeh straneh pota; τῇ μέν … τῇ δέ z ene strani … z druge strani. 3. τῷ zato, zaradi tega, v tem slučaju, potem, nato. 4. τό zato Il. 17, 404. 5. ἐν τοῖς pri sup.: mnogo, nad vse, kar. II. določni spolnik 1. pred samostalniki in lastnimi imeni; pogosto ima pomen: a) oni znani, slavni, omenjeni; Νέστωρ ὁ γέρων znani častitljivi starček; b) zaslužen, potreben, pristojen, običajen, τὰ ἐπιτήδεια λαμβάνω dobim potreben živež; c) = pron. poss. ἐπὶ τὴν ναῦν λαμβάνω vzamem na svojo ladjo, καί μοι δὸς τὴν χεῖρα daj mi svojo roko. 2. spolnik da samostalniško veljavo vsakemu izrazu, pred katerim stoji: a) pred adi., pronom., numer. itd.: ὁ σοφός modrijan, τὸ καλόν lepota, εἰσὶ οἱ λέγοντες so ljudje ki pravijo, τὸ πεζικόν pehota, τὸ ναυτικόν mornarica, τὸ μέλλον bodočnost; b) pred adv. τὰ ἐνθάδε tukajšnje razmere, οἱ νῦν sodobniki, τὰ οἴκοι domače razmere; c) pri gen. ὁ Πολύβου Polibov sin, οἱ ἐκείνου njegovi ljudje, τὸ τοῦ Δημοσθένους slavni Demostenov izrek, τὰ τῶν θεῶν = οἱ θεοί, τὰ τῆς τύχης naredbe usode, τὰ μὲν θεῶν παρέβην zapovedi bogov, τὸ τῶν παίδων kar navadno otroci delajo; d) pri prepoz. izrazih: οἱ ἀμφί (περί) τινος njegovo spremstvo (stranka), οἱ ἐκ τῆς ἀγορᾶς sejmarji, τὰ παρὰ θάλασσαν primorski kraji, τὸ κατ' ἐμὲ z moje strani, kolikor je od mene odvisno; e) pri inf. τὸ νῦν εἶναι za sedaj, διὰ τὸ φιλομαθῆ εἶναι zaradi ukaželjnosti; ἐν τῷ λέγειν v govoru; f) pri celih stavkih: ἐρωτώμενος τὸ Ποδαπὸς εἴη. III. pron. relat. gl. ὅς.
ὄαρ, αρος, ἡ ep. [Et. iz ὁ + sr̥, gl. εἴρω] dat. pl. ep. ὤρεσσι družica, žena, soproga.
ὀαριστύς, ύος, ἡ ep. ὄαρος, ὁ ep. (ὀαρίζω) 1. zaupno občevanje, kramljanje, razveseljevanje, ljubkovanje. 2. občevanje, šega, način, πολέμου boj za življenje in smrt, προμάχων zbor.