-
πυρριχιστής, οῦ, ὁ (πυρρίχη) ki pleše orožni ples, plesalec v orožju.
-
πυρφόρος 2 (φέρω) 1. ki nosi ogenj, ki vihti plamenico; subst. ognjenosec, bakljonosec; pri Spartancih svečenik, ki je nosil darilni ogenj pred vojsko, μηδὲ πυρφόρον περιγενέσθαι niti ognjenosec se ni rešil (v zaznamovanje popolnega poraza). 2. ki ogenj meče ali vihti; a) o osebah: Ζεύς ki meče strele, Καπανεύς ki vihti plamenico, πυρφόρος θεός bog, ki prinaša mrzlico in pogubo; b) o stvareh: βέλος ognjena puščica, αἴγλαι baklje, plamenice.
-
πύρωσις, εως, ἡ (πυρόω) požar, preskušnja v ognju.
-
Πώγων, ωνος, ὁ pristanišče v Trojzenu.
-
πωλικός 3 (πῶλος) žrebeten, ἀπήνη voz, v katerega so vpreženi mladi konji ali žrebeta.
-
Ῥάγαι, αἱ mesto v Mediji.
-
Ῥαδάμανθυς, υος, ὁ sin Zevsa in Evrope, sodnik v podzemlju.
-
ῥᾳθῡμία, ἡ 1. lahkomiselnost, brezskrbnost, ῥαθυμία τοῦ λόγου govorjenje tja v en dan. 2. a) malomarnost, nemarnost, lenoba; b) udobno življenje, želja po zabavah; c) brezbrižnost, brezobzirnost, preziranje (Evr. Med. 218).
-
ῥέω in med. [Et. iz σρέϝω, kor. sreu-, slov. o-strov, nem. Strom (str iz sr), reka Strimon v Traciji. – Obl. fut. ῥυήσομαι, ῥεύσομαι, NT ῥεύσω, aor. ἐρρύην, ἔρρευσα, pf. ἐρρύηκα, adi. verb. ῥυτός; ep. impf. ἔρρεεν, ῥέεν, aor. ῥύην]. 1. a) tečem, curljam, kapljam, lijem, κατά, ἔκ τινος iz česa doli, izlivam se, ὀξέος τοῦ ῥεύματος tečem s hitrim tekom, γαῖα αἵματι plava v krvi, letam ἐκ χειρῶν βέλεα, ἱδρῶτι pot mi lije ali teče; b) pren. odpadam, izpadam τρίχες, κατ' οὖρον grem svojim potom. 2. a) razpadam, razpuščam se, minevam, ginem, končam se σῶμα; b) o govoru: tečem (gladko in obilno); c) o govorici: širim se, raznesem se; d) privalim se, priderem, planem na koga, πολὺς κατά τινος obilno in obširno govorim proti komu.
-
Ῥήγιον, τό grško mesto v spodnji Italiji; preb. οἱ Ῥηγῖνοι.
-
ῥιζόω (ῥίζα) 1. act. storim, da se kaj ukorenini, utrjujem, pritrjujem νῆα, τυραννίδα. 2. pass. pf. ukoreninjen sem τυραννίς, sem utrjen ὁδός, sem zasajen ἀλωή, NT ἔν τινι v čem.
-
Ῥίπη, ἡ mesto v Arkadiji.
-
ῥῑπή, ἡ (ῥίπτω) 1. lučaj, met, strel, vzlet, polet, naglica, moč, sila πυρός. 2. naval, pritisk Βορέαο, vihar; a) παμφεγγεῖς ῥιπαί solnčni žarki; πτερύγων udar, mahanje s perotmi, frfotanje; b) ἐν ῥιπῇ ὀφθαλμοῦ v trenotku NT.
-
ῥῑ́πτω, ῥῑπτέω [Et. iz ϝρῑπ-jω, iz kor. wri-p-, gl. ῥάβδος. – Obl. fut. ῥίψω, aor. ἔρριψα, pf. ἔρριφα, pass. pf. ἔρριμμαι, aor. ἐρρίφθην, fut. ῥιφθήσομαι, adi. verb. ῥιπτός, ep. praes. 3 pl. ῥιπτεῦσι, aor. ῥῖψα, ajol. aor. pt. ῥίψαις; NT aor. ἔριψα, pf. pass. ἔριμμαι in ῥέριμμαι]. 1. a) mečem, lučam, treščim; b) doli prekucnem, strmoglavim, ἐμαυτόν doli se vržem, strmoglavim se, χθονί mečem na zemljo; c) κυσί mečem pred pse. 2. mečem iz česa, izvržem, ἐκ χθονός iztiram, izženem, ἐμαυτὸν ἐκ χθονός grem v prognanstvo, izpostavljam εἰς ἄβατον ὄρος, ἐμαυτὸν ῥιπτέω valjam se. 3. a) mečem proč, odmetavam, odlagam ὅπλα, οἴχεται πάντα ταῦτ' ἐρριμμένα vse to je minilo, je zavrženo; NT zanemarjam; b) ἀράς preklinjam, λόγους govorim; c) παρὰ τοὺς πόδας polagam pred noge.
-
ῥιψο-κίνδῡνος 2 (ῥίπτω) kdor se postavlja v nevarnost, predrzen, vratolomen ἔργον; subst. predrznež, vratolom.
-
Ῥοδίος, ὁ reka v Troadi.
-
Ῥοδόπη, ἡ gorovje v Trakiji.
-
Ῥόδος, ἡ otok v Ajgajskem morju; preb. Ῥόδιος, ὁ.
-
Ῥοίτειον, τό predgorje in mesto v Miziji.
-
ῥοπή, ἡ (ῥέπω) nagnjenje, nagibanje (tehtnice), preobrat (usode), odločilen trenotek, največja nevarnost, odločitev; vpliv, povod, vzrok; μεγάλη ῥοπή ἐστιν velike važnosti je, mnogo odločuje; ῥοπή βίου μοι življenje se mi nagiblje h koncu, δέδορκε φῶς ἐπὶ σμικρᾶς ῥοπῆς življenje mu visi na niti, μικρὰ ῥοπὴ αὐτῶν ἐστι na njih je malo ležeče, malo pomenijo, οὐ μικρὰν ῥοπὴν ποιῶ zelo vplivam na kaj, mnogo pripomorem do česa, ἐν ῥοπῇ τοιᾷδε κεῖμαι nahajam se v takšnem nevarnem položaju, σμικρὰ ῥοπή majhen povod ali vzrok.