Franja

ἄ-βιος 2 ἀ-βίωτος 2 (βιόω) kar ni vredno življenja (βίος), neznosen, neprebiten; ἀβίωτόν ἐστιν ne more se živeti.

ἄ-γευστος 2 (γεύομαι) kdor ni pokusil česa, kdor česa ne pozna, neizveden v čem (τινός).

ἄ-δειπνος 2 (δεῖπνον) kdor še ni obedoval (večerjal), tešč.

ἄ-δρηστος 2 ion. (διδράσκω) 1. act. kdor ni voljan pobegniti. 2. pass. neubežen.

ἄ-θῠτος 2 (θύω) 1. ne žrtvovan. 2. kdor ni žrtvoval.

ἄ-ιστος 2 [Et. iz ἄ-Ϝιστος, kor. vid, εἶδον] ep. poet. neviden; οἴχομαι ἀ. izginem brez sledu (= da ni o meni ne duha ne sluha), ἄιστόν τινα ποιῆσαι narediti koga nevidnega, izbrisati sled za kom.

ἀ-κάρπωτος 2 (καρπόω) brezploden, νίκη (zmaga, ki se za njo ni opravila zahvalna žrtev), nepoplačana.

ἄκμηνος 2 ep. kdor še ni ničesar zaužil, tešč, nepokrepčan.

ἀκούσιος 3 in 2 (ἄκων) proti volji, nerad, prisiljen; τὸ ἀκούσιον odklanjanje, nenaklonjenost adv. ἀκουσίως neradovoljen; οὐκ ἀκουσίως prav rad; οὐδενὶ ἀκουσίως ἀφῖχθαι nobenemu ni njih prihod neljub.

ἄ-κρῐτος 2 (κρίνω) 1. pass. a) neoddeljen, τύμβος skupen grob, φήμη zmeden, μῦθοι nespametno govorjenje; b) neprestan, trajen, brezštevilen (ἄχεα); πενθήμεναι ἄκριτον ἀεί zelo po kom žalovati; c) nesojen, brez sodbe in pravice (ἀποκτείνειν); neporavnan νείκεα; neodločen, τὸ ἀκρίτως ξυνεχὲς ἁμίλλης neodločno trajanje boja; ἀκρίτων ἔτι δ' ὄντων dokler še vojna ni odločena. 2. act. samovoljen, po svoji volji.

ἀλογία, ion. -ίη, ἡ 1. brezobzirnost, preziranje, zanemarjenje; ἐν ἀλογίῃ ἔχω ali ποιοῦμαί τι (τινός) ne menim se (pazim) za (na) kaj, puščam v nemar; ἀ-ης ἐκύρησε niso ga opazili, nihče se ni zmenil zanj. 2. nespamet, nepremišljenost.

ἁματροχιή, ἡ (τροχός) ep. trčenje voza z vozom, udar voza ob voz (Il. 23.422 je zabranil, da ni trčil voz ob voz).

ἀμάχητος 2 (μάχομαι) ἄ-μαχος 2 (μάχη) 1. act. a) kdor se še ni bojeval (ali še ni bil v boju), brez boja ὄλεθρος; ταύτην τὴν ἡμέραν ἄμαχον διήγαγον ta dan se niso bojevali; b) pren. miroljuben, neprepirljiv NT. 2. pass. nepremagljiv θεῶν βέλη, čemur se ni moči ustaviti Ἀφροδίτα, πρᾶγμα.

ἀμβλῡ́νω otopim, skrham, (o)slabim, oviram; pass. izgubim pogum, τῆς γνώμης τὸ μὴ κατὰ κράτος νικηθὲν … ἀμβλύνεσθαι izgubiti pogum, kolikor ga ni oslabila sovražnikova hrabrost.

ἀ-μέγαρτος 2 (μεγαίρω) ep. poet. 1. ki ne zavida, brez zavisti, radodaren. 2. ki ni vreden zavisti, nesrečen, poguben, nezaželen, hudoben.

ἀ-μεταμέλητος 2 (μεταμέλομαι) ne obžalujoč, česar ni treba obžalovati; ἀ. τὰ χαρίσματα τοῦ θεοῦ Bog se ne kesa svojih milosti; σωτηρία nepreklicno, stalno zveličanje NT.

ἀ-μήτωρ, ορος (μήτηρ) 1. brez matere,. 2. čigar mati ni znana iz rodovnika NT. 3. nematerinski, μήτηρ mati, ki ni mati, nečloveška mati.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀμμορίη, ἡ = ἀμορία kar ni komu prisojeno, nesreča.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.