-
cȅcka ž dial. iz protja spletena vrv za privezovanje mlinov na Donavi in Savi
-
cèsija ž (lat. cessio) cesija, odstopanje pravice na drugo osebo: prinudna, dobrovoljna cesija
-
cìment m (bav. Ziment, it. cimento) ciment, označba določene mere na posodi
-
cȋndrati -ām dial. citrati, igrati na citre, slabo igrati, gosti, dolgočasno klepetati
-
cȉpūn m (gr. siphon)
1. natega, sesalka
2. prevotlen ril, skozi katerega teče voda na mlinsko kolo
-
cìtrati -ām citrati, igrati na citre
-
cjèpāčki (ijek.), cèpāčki (ek.) prisl. na prečo, na potec: počešljati kosu cjepački
-
cjèpalo s (ijek.), cèpalo s (ek.)
1. tnala, panj, na katerem sekajo drva
2. naton, prostor za sekanje, cepljenje drv
-
cjȅpkati -ām (ijek.), cȅpkati -ām (ek.)
1. drobno klati, cepiti: cjepkati drva, jelovinu
2. trgati na drobne kose: međusobne svađe cjepkale su zemlju još više
-
Crnovúnac -nca m, Crnòvunac -ūnca m ime za romanskega prebivalca ponekod na Balkanu, zlasti v Makedoniji
-
cȕcati -ām (madž. cocó) zibati na kolenu: cucati dijete, dete
-
cȕpkavica ž kolo, ples, pri katerem plesalci drobne na mestu
-
cvȉjet m, mest. u cvijètu, mn. cvjȅtovi (ijek.), cvêt m, mest. u cvétu, mn. cvȅtovi (ek.)
1. cvet: muški, ženski cvijet; sumporni, vinski cvijet; bijeli cvijet, beli cvet med. beli tok, levkoreja; ženski (crveni) cvijet menstruacija; u cvijetu mladosti
2. cvetica: vodeni cvijet zool. navadna enodnevnica; carev cvijet bot. kamilica; božji cvijet bot. pljučnica; nebeski cvijet bot. perunika
3. bela lisa na glavi živali: cvijet na čelu vola, konja, kobile
4. lasni vrtinec na temenu
5. cvijet društva elita; cvijet od brašna najfinejša moka
-
cvijètonja m (ijek.), cvétonja m (ek.) vol z belo liso na čelu
-
cvjȅtast -a -o (ijek.), cvȅtast -a -o (ek.)
1. cvetast: cvjetast ukras
2. cvetoč, cveten, poln cvetja: -e lijehe, lehe, leje
3. z belo liso na čelu: cvjetast vo, konj
-
cvjètoša ž (ijek.), cvètoša ž (ek.) koza z belo liso na čelu
-
cvjètulja ž (ijek.), cvètulja ž (ek.) krava z belo liso na čelu
-
čànak -nka m, mn. čànci, rod. čȁnākā, čának -nka m, mn. čánci, rod. čânākā (t. čanak)
1. skleda (navadno lesena), torilo: drveni -i s jelom; čanak za salatu
2. skledica, torilo: čanak za novce
3. prašna ponvica na starinski puški
4. vsipalnik, grot v mlinu
-
čandr̀kati -ām, čàndrčēm
1. na rahlo tolči, trkati: cio dan čandrče po onom točku
2. ekspr. gobezdati, česnati: nikako ne prestane da zipara i čandrče
-
čàprazi m mn., čàprage ž mn. (t. čapraz) okrasne vrvice z velikimi gumbi na moških oblačilih v ljudski noši